V mislih že na Raamu

Trener rokometašev Jadrana 2009 Hrpelje-Kozina Damjan Miklavc je štafetno palico potisnil v roke nekdanjemu soigralcu Sebastjanu Nedohu, ki si je po koncu rokometne poti izzive našel v kolesarstvu.

 Foto: {Your Name}
Foto: {Your Name}

> Damjana Miklavca zanima, kdaj boste nastopili na kolesarskem maratonu prek ZDA, ki ga poznamo kot Raam?

“Že večkrat sem bil udeleženec, toda samo v mislih. Poleg kondicije se vedno namreč pojavi prepreka, ki ji pravimo denar. Stroški sodelovanja na dirki so okrog 20.000 evrov, ob tem se je potrebno za nastop kondicijsko pripravljati dve do tri leta. Nikoli ni prepozno, saj je najboljša starost za udeležbo na tej najtežji vzdržljivostni preizkušnji okrog 45 let, zato imam časa še dovolj. Mogoče se nekega dne le odločim.”

> Ali poleg znane dirke okoli Slovenije (Dos) sodelujete tudi na drugih daljših kolesarskih maratonih, ali morda celo na klasičnih triatlonih?

“Dvakrat sem sodeloval na dirki okoli Slovenije, ki je trenutno najtežja preizkušnja v Evropi in obenem šteje kot kvalifikacije za Raam. Na kolesarskih maratonih se znajdemo večinoma bivši športniki iz drugih disciplin. Tu so najbolj pomembne prvine vzdržljivost, regeneracija in poznavanje svojih meja. Zato se udeležujemo 'brevetov' - testnih preizkušenj daljših od 200 kilometrov. Na triatlonu pa še nisem bil, a si želim poskusiti tudi to.”

> Omenili ste poznavanje svojih meja. Kako lahko človek kolesari najmanj osem dni zapored in v vsem tem času spi le nekaj ur? Ali se lahko trenira pomanjkanje spanca?

“Seveda se tega ne da. Eni potrebujejo več, drugi manj spanja, toda bistvo je, da sam sebe poznaš in se potem pravilno odločaš. Na Raamu najboljši spijo le uro na dan, drugi dve do štiri ure. Na dirki okoli Slovenije, ki traja okrog dva dni, običajno govorimo le o minutah spanja. Zato je potrebno telo pripraviti na to, da tudi s praznimi baterijami nekako voziš naprej. Impulz mora preskočiti z glave v noge, moraš se prepričati, da zmoreš. Brez psihološke priprave ne gre, zato obstajajo meditacije ali druge oblike vadbe za psiho. Ko sem leta 2010 prvič nastopil na Dosu, je bilo izjemno slabo vreme, nenehno je deževalo in bilo je hladno. Progo sem prevozil v 55 urah, od tega sem sedem ur porabil za spanje in ostale postanke.”

> Tedaj je na Dosu zadnjič slavil Jure Robič, ki je pred prezgodnjo smrtjo kar petkrat zmagal tudi na Raamu. Kakšno sliko ste si ustvarili o njem?

“Bil je nedvomno rojen za te dirke. Najprej je bil poklicni kolesar, nato se je našel v ultramaratonskih dirkah, imel pa je tudi dobre razmere za trening. Včasih je imel kakšen izpad, kar je po nekaj dneh brez spanca tudi razumljivo. Tedaj nisi več povsem razsoden, pojavijo se tudi halucinacije in tudi zato je potrebno s sabo imeti spremljevalno ekipo. Ti poganjaš pedala, oni skrbijo za vse ostalo.”

> Ali so resnične zgodbe, ko naj bi kolesar zaspal med vožnjo, padel, se pobral in nadaljeval, toda v obratni smeri proti startu?

“To se je zgodilo na Raamu, toda poznam podoben primer tudi z Dosa, ko je na ravnini pred Novim mestom tekmovalec nenadoma obrnil. Očitno zaradi naporov ni več razmišljal razsodno, saj ga niti spremljevalna ekipa ni mogla prepričati, naj se spet obrne v pravo smer. Obstajajo pa tudi primeri, ko ekipa pusti tekmovalca spati malce dlje, ta pa zaradi utrujenosti potem zaspi tako trdno, da ga ne morejo zbuditi.”

> Kaj pa vam je najbolj ostalo v spominu iz rokometnih časov igranja za hrpeljski Jadran, izolski Delmar in Koper?

“Podobno kot moj nekdanji soigralec Damjan Miklavec, se najbolj spominjam ekipnega duha in druženja po tekmah, še posebej pri Jadranu.”

> Komu pa boste vi prepustili štafeto?

“Odločil sem se za mojega prijatelja Andreja Zamana , ki se je iz atleta prelevil v maratonca, vzdržljivostnega kolesarja in triatlonca. Od kod jemlje moči za vse nastope?” SANDI JERMAN


Najbolj brano