Tudi po šest ur na dan

Odbojkarica slovenske reprezentance Sara Valenčič je štafetno vprašanje predala nekdanji soigralki v Kopru Jani Rojc. Jana se danes posveča predvsem materinstvu in hkrati končuje magisterij italijanistike.

> Saro je zanimalo, ali se še namerava vrniti v odbojkarske vode?

“Najverjetneje ne, toda življenje je nepredvidljivo in lahko se zgodi še marsikaj. Sara sicer vedno v šali pravi, da sem jaz njen idol in verjetno bi me zato rada ponovno videla na igrišču. Vendar sem se pred časom odločila za materinstvo in s tem zaključila svojo športno kariero, ki je bila kar dolga in naporna.”

> Ali si ne bi za vzgled vzeli Jelene Pešić, ki se po dveh porodih zdi še bolj aktivna kot prej, saj sodeluje celo v kvalifikacijah za prihodnje olimpijske igre?

“No, ona je res izjemna, saj ima dva otroka, igra odbojko na mivki za slovensko reprezentanco in je poleg tega še odlična glasbenica.”

> Vrniva se k vaši karieri. Kje vse ste nastopali?

“Začela sem v izolskem klubu, trener je bil Goran Jovičić Potem sem nadaljevala pri trenerju Tihomirju Pešiću kjer smo bile najprej štiri punce, ki smo trenirale s fanti. Ko se nas je zbralo dovolj, smo naredili ekipo in začele smo nastopati v tretji ligi. Po prehodu iz kadetinj v mladinke, sem, kot potencialno obetavna igralka za reprezentanco, odšla na preizkus v Koper, kjer je bil tedaj trener Petar Božić On je želel, da ostanem v klubu, potem sem kar začela igrati za članice in tudi v mladinski reprezentanci. V Kopru sem ostala približno osem let, leta 2003 sem nastopila tudi za slovensko člansko reprezentanco. Imela sem tudi srečo, da sem na začetku igrala z eno najboljših slovenskih podajalk Mojco Klepač.

> Koprski klub so kritizirali, da mlajše igralke prezgodaj zaigrajo za prvo ekipo in da nato odbojkarice prehitro odhajajo v Ljubljano. Ali so kritike upravičene?

“Mislim, da smo bile res premlade, saj smo dolgo bile v povprečju najmlajša ekipa v ligi. Čeprav smo imele v mladinskih selekcijah odlične trenerje in smo bile dobro tehnično podkovane, tedaj glave pač še niso bile prave. Potem, ko smo že študirale v Ljubljani, sva s sedanjo reprezentantko Katjo Medved prvo leto trenirali v prestolnici in prihajali domov za vikend. Kasneje smo se študentke trikrat na teden vozile na trening v Koper, tako da to ni mogel biti glavni vzrok za slabše rezultate. Mogoče nam je bolj manjkal pravi vodja - igralka, ki bi nas znala povezati in vse potegniti za seboj. Težko je namreč uskladiti dvanajst igralk, ki imajo na igrišču različne pristope. Bile smo sicer prijateljice, zelo dobra 'klapa', vendar si na igrišču nismo vsakič enako močno želele zmagati.”

> Kaj pa glede števila ur, ki ste jih preživele na treningih? Ali se vam danes ne zdi, da so štiri ure vadbe na dan le malce preveč?

“Ne vem. Trener Željko Rulofs je na primer poleti, trenirale smo vse leto, pri vadbi uporabljal tudi tek na daljših relacijah. To na prvi pogled odbojkaricam ne prinaša nobenih koristi, toda s tem nam je vbijal v glave zmagovalno miselnost češ, če ne moreš tega preteči, boš popustila tudi v odločilnih trenutkih tekme. Poleg tega nas je dobro pripravil, zlasti glede kondicije. No, sicer smo pri Borutu Kralju trenirale tudi po šest ur na dan - zjutraj tri ure zunaj, popoldan pa so še tri ure v dvorani.”

> Toda včasih ste potem delovale utrujeno na tekmah. Kaj pa je bilo s poškodbami? Jih je bilo več zaradi napornih treningov?

“Mogoče smo res delovale utrujeno na tekmah, a le občasno. Glede poškodb je tako - kdor trenira polovično, se zagotovo hitreje poškoduje od tistega, ki vadi na polno. Mislim, da smo bile vedno kondicijsko dobro pripravljene, brez zvitih gležnjev pa vseeno ni šlo.”

> Komu in s kakšnim vprašanjem boste predali štafeto?

“Bom vprašala kar mojega partnerja Dragana Kevića, če bo tudi naslednje leto branil pri RK Istrabenz plini Izola? “SANDI JERMAN

---