Štefan Hadalin: v izposojenem dresu

Za športnika meseca marca smo v uredništvu PN izbrali alpskega smučarja Štefana Hadalina. Vrhničan, ki je se je že kot deček pridružil SK Dol iz Ajdovščine - je na mladinskem svetovnem prvenstvu v Hafjellu osvojil srebrni odličji v superveleslalomu in kombinaciji. To sta največja dosežka moškega primorskega smučanja v času samostojne Slovenije.

AJDOVŠČINA > Marec je bil za še ne 20-letnega Vrhničana Štefana Hadalina, ki je kot deček prišel v roke trenerja ajdovskega SK Dol Tomaža Bizjaka, zgodovinski mesec. Na mladinskem svetovnem prvenstvu v norveškem Hafjellu se je vzpenjal iz dneva v dan. Trinajstemu mestu v veleslalomu je sledilo osmo mesto v specialnem in šesto mesto v kombinacijskem slalomu, vrhunec pa je prišel s srebrnima odličjema v superveleslalomu in kombinaciji. Nato je brez počitka nadaljeval s krstnim nastopom na slalomu svetovnega pokala v Kranjski Gori, kjer je sicer odstopil, a je nato osvojil še srebrni odličji v slalomu in veleslalomu na DP do 21 let.

S Štefanom smo se pogovarjali po najbolj napornih dneh v Kranjski Gori, ko je bil njegov obraz (kot je videti na fotografiji) še zaznamovan z edinim bolečim spominom s svetovnega prvenstva. In kaj se je zgodilo?

“Na treningu smuka sem na ciljni skok prismučal preveč direktno. Dvignilo me je precej više, kot sem pričakoval. Zajel sem zrak in po tridesetih metrih letenja padel na hrbet, od koder me je odbilo na obraz, po tem pa sem pri več kot sto kilometrih na uro drsel še 150 metrov in dobil odrgnine, nekoliko pa mi je tudi zvilo desni gleženj. Glede na to, kako in pri kakšni hitrosti se je to dogajalo, sem jo še poceni odnesel,” je vidne posledice svetovnega prvenstva pojasnil Štefan.

> Kaj vam je sicer prineslo svetovno prvenstvo?

“Odličji sta plačilo za ves prelit znoj na snegu - od poletja do sedaj. Dajeta mi dobro popotnico za naprej. Zanju bi se zahvalil družini, prijateljem, sponzorjem in klubu, ki mi zvesto stojijo ob strani - finančno in moralno. Uspeh je plod večletnega ekipnega dela. Dobil sem precej novih življenjskih izkušenj. Na SP vsak dan treniraš in tekmuješ od zore do mraka. Osem dni nisem imel niti malo premora. So vzponi in padci. Ni preprosto iti na start smuka s tabletami proti bolečinam in z mislijo, da je treba po tem na progi, kjer si imel malo prej grd padec, še napadati. Ampak nekako sem premagal tudi to in v smuku, ki ga treniram še najmanj, zasedel 34. mesto. Kljub nekoliko slabšemu smuku sem z doseženim na SP zadovoljen. Pred prvenstvom sem upal na uvrstitve do desetega mesta le v eni disciplini.”

> Kaj ste nato doživljali med svojim prvim nastopom na pokalu Vitranc?

“Bilo je lepo, težko in žal brez rezultata. Želja po tem, da bi se pred dvema avtobusoma navijačev dobro odrezal, je bila prevelika. Nisem bil več svež. V času nastopa sem imel za sabo deseti zaporedni dan brez počitka. Že čakanje na start s številko 74 je bilo naporno. Pognal sem se odločno, a je bila linija v zgornjem položnem delu proge, ki jo je sonce bolj načelo kot spodnji strmi del, preveč direktna in v njej nisem zdržal. Napadel sem preveč brezglavo, a tudi z odstopi se pridobivajo izkušnje.”

> Slalom je sicer vaša in slovenska boljša disciplina. Kaj pa veleslalom?

“V Kranjski Gori tudi po sedmih letih nismo dočakali slovenskega nastopa v finalu. Upam, da bo naša generacija poskrbela za naslednjega. Vsaj doslej kaže dobro, ker smo v redu ekipa z dobrim vodstvom. Rabimo čas in podporo. Vse smučarske zveze okoli nas ob treningih vlagajo v reprezentance velik denar v razmere za delo, strokovnjake, material in v razvoj. Do mladinske konkurence smo z našim znanjem še konkurenčni, nato pa z rezultati začnemo zaostajati zaradi premajhnega vlaganja v vse našteto. Kot član potrebuješ individualno delo s trenerjem, kondicijskim trenerjem, serviserjem. Velik del poletja je treba preživeti na snegu južne poloble, kjer jaz sploh še nisem bil. Kasneje moraš preizkušati čim več terenov na različnih ledenikih. Mi večinoma ostajamo na dveh nam najbližjih v Avstriji. Moji tekmeci bodo že letos začeli s tako intenzivnim programom. Prvo leto jim bomo še sledili, čez pet let pa bo - če se pri nas ne bo nič spremenilo - nastala že razlika, ki je ne bo mogoče več ujeti. ”

> Kje vidite pot, po kateri bi dosegli rezultate, po katerih je bilo slovensko moško smučanje znano?

“Za vrhunski rezultat potrebuješ okoli sebe dovolj velik krog usposobljenih ljudi, ki jim povsem zaupaš in ki povsem zaupajo tudi tebi. Skupaj namreč že v naši starosti preživiš približno 180 dni na leto, kasneje pa še več. Morajo verjeti vate in zate narediti vse, tudi ko ne prideš iz ciljne arene z odličjem okoli vratu in tudi takrat, ko si na dnu. V Sloveniji imamo takšne strokovnjake. Njim in naši generaciji je treba le omogočiti, da bi delali primerljivo dobro z našo konkurenco. Imamo fante, s katerimi se splača delati. Klemen Kosi, Boštjan Kline in Martin Čater prodirajo v hitrih disciplinah, Žan Kranjec je na meji, da se začne redno uvrščati v finale svetovnega pokala. Po tem pa prihaja že naša generacija, ki ima dober ekipni duh in rezultate. Sam gradim prihodnost na rasti v vseh disciplinah. Prihodnje leto se želim s tem že uveljaviti na tekmah evropskega pokala.” IGOR MUŠIČ

---