Stara dama podira svoje stare rekorde

Šport 22. 08. 2015, 17.00 , posodobljeno: 01. 11. 2017, 14.02

Danes se začenja italijansko prvenstvo, ki ga imajo primorski ljubitelji nogometa tradicionalno najbolj na očeh. Izstopa pa tudi s številčno kolonijo slovenskih nogometnih zdomcev, ki branijo barve klubov v serie A.

Samir Handanović naj bi z novo pogodbo pri Interju zaslužil tri
milijone evrov na sezono. Foto: Primoz Lovric — Samir Handanović naj bi z novo pogodbo pri Interju zaslužil tri milijone evrov na sezono. Foto: Primoz Lovric

NOVA GORICA > Rekordno enajstčlansko zastopstvo se je pred pričetkom pretekle sezone zaradi klubskih menjav že med prvenstvom skrčilo na osem. Ta čas je bolj ali manj jasno, da bo v novi sezoni serie A slovenske barve branilo sedem nogometašev. Predvidoma naj bi vsi imeli vidne vloge oziroma so v ožjem izboru za udarno enajsterico.

Po ugibanjih o morebitnem odhodu Samir Handanović ostaja v vratih Interja. Milanski klub, ki se je v zadnjih letih rezultatsko oddaljil od vrha italijanskega prvenstva, po kopici drugih kazalcev še vedno sodi med velikane na Apeninskem polotoku. Temu primerni so tudi statusi, ki jih uživajo nogometaši. Tudi sicer se reprezentančni čuvaj mreže lahko med slovenskim zastopstvom pohvali z najdaljšim obdobjem na italijanskih nogometnih zelenicah, kjer je nepretrgoma prisoten že od leta 2004.

Slovenski pridih

Močan slovenski in (tudi primorski) pridih ohranjata Chievo in Palermo, kjer se je v zadnjih štirih letih zvrstilo precej naših nogometnih zdomcev. V klubu iz predmestja Verone sta ostala dva: Boštjan Cesar in Šempetrc Valter Birsa, ki je v poletnem prestopnem roku postal tudi polnopravni član Chieva. Imel pa bo močnejšo notranjo konkurenco v Dancu Andersu Cristiansnu in nekdanjem igralcu Juventusa Pepeju. Prvo pravo priložnost v serie A naj bi pri Palermu dočakal Pirančan Aljaž Struna, ki je bil v pretekli sezoni kot posojen igralec eden glavnih akterjev napredovanja Carpija v prvo ligo. Ta čas je na desni strani obrambne vrste s tremi nogometaši v prednosti izkušeni Roberto Vitiello, ki mu Struna diha za ovratnik. Standardni član Palerma je tudi občasni reprezentant Siniša Anđelković, ki je v obrambnih zadolžitvah nabral že kar nekaj minut v serie A in je tudi tokrat v igri za udarno enajsterico.

Najbolj vznemirljivo vprašanje pa je, kakšen bo v novi sezoni status Josipa Iličića, ki je v Fiorentino po enem najvišjih prestopov slovenskih nogometašev prišel prav iz Palerma. Klub iz Firenc bi lahko bil s povratnikom po poškodbi Giuseppejem Rossijem, Mariom Suarezom (Atletico), Nikolo Kalinićem (Dnipro) in novim trenerjem, sicer starim znancem z italijanskih igrišč, Portugalcem Paulom Souso, eno od prijetnejših presenečenj sezone. Jasmin Kurtić, ki je italijansko nogometno pot prav tako začel v Palermu, dobršen del pretekle sezone pa prebil v Fiorentini, bo pod taktirko zamejskega trenerja Edyja Reje pri Atalanti predvidoma dobil več priložnosti.

Težave in rešitve

Italijansko nogometno sceno je sicer v zadnjem obdobju na številnih področjih pretresla huda recesija, ki je začela kazati obrise že pred slabim desetletjem. Rezultati v evropskih pokalih, ki so kljub občasnim prebliskom ubrali padajočo krivuljo, so bili še najmanjša težava. Zanimanje gledalcev je v nogometno zapriseženi državi, kot je Italija, občutno upadlo. Nekaj sta k temu prispevala manjša kupna moč in odliv zvezdnikov, ki so po vrsti zapuščali Apeninski polotok, v Italijo pa so prihajali asi zbledelega slovesa. Ne gre zanemariti niti afer z nameščanjem izidov, ki so v preteklem desetletju zamajale verodostojnost italijanskega nogometa.

Zaskrbljujoče so tudi poslovne bilance, ki jih še vedno po domače krojijo pri nekaterih klubih. Napihnjeni balon je letos počil v Parmi in pahnil klub v stečaj ter povzročil celo vrsto škodljivih stranskih učinkov, s katerimi se bodo še nekaj časa ubadali tudi v Novi Gorici. Če temu dodamo še zastarele objekte, je podoba krize precej bolj jasna. Italijanski stadioni so že od svetovnega prvenstva v Italiji leta 1990 praviloma deležni le kozmetičnih popravkov in ne ustrezajo sodobnim nogometnim smernicam.

Italija, kar zadeva infrastrukturno udobje in varnost, caplja za Španijo ter zlasti Anglijo in Nemčijo. Nefunkcionalni stadioni so tudi idealen poligon za nasilne navijače. V takšnem kontekstu pa številni nogometni ljubitelji raje izberejo medij, ki omogoča spremljanje vseh tekem v živo. Televizija je seveda še najmanj kriva za manjši obisk. To dokazuje Juventus Stadium, ki je prinesel mnogokratne učinke. Stara dama se je po selitvi na praktično vselej polno zaseden nov objekt - posodobljen stadion Friuli bodo za letošnjo sezono odprli tudi v Vidmu - spet vrnila na zmagovalne tirnice.

Lov na rekord

Juventus, ki je v italijanskih okvirih tudi sicer najbolj trofejni klub, bo letos naskakoval peti zaporedni naslov državnega prvaka in s tem poskušal izenačiti rekordni dosežek. Slednji zgodovinsko pripada prav črno belim, ki so nanizali pet naslovov med letoma 1931 in 1935. Juventus je bil v pretekli sezoni prvi italijanski klub, ki je po daljšem času s prebojem v finale lige prvakov dosegel odmeven izid v Evropi. Prav v lanskem prvenstvu pa so po nenadnem odhodu Antonia Conteja, ki je prevzel krmilo italijanske reprezentance, pričakovali konec Juventusovega ciklusa. Novi trener Massimiliano Allegri je moštveni igri dal novo razsežnost in klub pripeljal do dvojne domače krone.

Letos se spet porajajo vprašanja o sestopu stare dame s prestola. Še zlasti po odhodu treh nosilcev igre Juventusa v šampionskem obdobju: Andree Pirla, Artura Vidala in Carlosa Teveza. Odhod tria bo gotovo pustil posledice. Kakšne, bo v veliki meri odvisno od tega, kako se bodo (predvideni) novinci vživeli v novo okolje. Napadalno vrzel bosta poskušala zapolniti Mario Mandžukić ter obetavni in dragi Paulo Dybala, drugo vprašanje pa je, kaj lahko v zvezni vrsti ponudi Samy Khedira, ki pri Realu tudi zaradi poškodb v zadnjih dveh sezonah ni igral veliko. Zato pri Juventusu iščejo ob motorju in novemu vodji ekipe Paulu Pogbaju, ki ga bodo bržkone na tržišču unovčili čez leto dni po evropskem prvenstvu, še eno okrepitev v ustvarjalnem delu zvezne vrste. Z Alexom Sandrom, za katerega naj bi Portu odštela 26 milijonov, pa so utrdili obrambo oziroma levi bok.

Po običaju je poletno dogajanje na italijanski nogometni tržnici najbolj živahno, pri čemer je veliko govoric, domnevnih kupčij in zasukov, kar daje poseben čar “mercatu”, kjer bo vroče vse do konca avgusta. Zanimiv razvoj dogodkov pa gre pričakovati tudi na zelenicah, kjer se kot najresnejši Juventusov izzivalec predstavlja Roma. Tržno je dobro unovčila prodajo branilca Alessia Romagnolija in vezista Andree Bertolaccija Milanu. Ofenzivni potencial ekipe Raula Garcie sta okrepila Edin Džeko in Mohamed Salah, ki sta dodala napadalno globino. Mestni tekmec Lazio pod taktirko Stefana Piolija je bil v pretekli sezoni najprijetnejše presenečenje z rezultati, še bolj pa s predstavami. Ekipa ni doživela občutnih sprememb, kar bi lahko bila primerjalna prednost Lazia.

Pri Milanu se je v poldrugem letu na klopi zvrstil še četrti trener, kar se v obdobju vladavine Silvia Berlusconija ni dogajalo prav pogosto. Za prenovo in ponoven vzpon je zadolžen Siniša Mihajlović, ki je lani vodil Sampdorio. Milan je s Carlosom Bacco in Luizom Adrianom osvežil predvsem napadalne vrste, spremembe in rošade pa so se zgodile tudi na drugih delih igrišča. Mihajlović je bil svoj čas pomočnik Robertu Manciniju pri Interju, ki prav tako želi obuditi šampionsko obdobje. Tudi Mancini je precej menjal zasedbo. Odšla sta Mateo Kovačić in Xherdan Shaqiri, med novinci, ki naj bi jim pripadle vidne vloge, pa so Stevan Jovetić, Geoffrey Kondogbia, Miranda in Martin Montoya. Pričakovati pa gre še kakšno okrepitev. Omenja se sicer malo verjetna rošada z Napolijem, kjer sta za črno modri tabor zanimiva Belgijec Dries Mertens in Španec Jose Callejon. Klub izpod Vezuva se je po velikopoteznih projektih z Rafo Benitezom vrnil k domačemu trenerskemu znanju in Mauriziu Sarriju, ki je spisal lepo zgodbo z Empolijem.