Spet zaljubljena v šah

Na nedavnem novogoriškem šahovskem turnirju se je zbrala kopica velemojstrov, tudi slovitih. Eno ime pa je še posebej zbudilo pozornost ljubiteljev igre na črno-belih poljih. Kiti Grosar se ne ponaša z najvišjimi šahovskimi nazivi, a je pustila velik pečat v goriškem in slovenskem šahu.

NOVA GORICA > Slovenski ženski šah je v 90. letih poosebljala Kiti Grosar. V šahovskih merilih je veljala za nadarjeno, če ne celo čudežno deklico v regiji. Osvojila je šesto mesto na svetovnem prvenstvu (SP) do 16. leta, še bolje pa se je odrezala na SP do 20 let, kjer je bila četrta in le za las zgrešila kolajno. Naslov je takrat osvojila Kitajka Zhu Chen, ki se je leta 2002 okronala tudi z naslovom svetovne prvakinje v absolutnem merilu.

Chenova medtem nadaljuje kariero pod zastavo Katarja, šahovska in življenjska pot njene vrstnice. 38-letne Grosarjeve, pa je šla v drugo smer. V 90. letih je bila nosilka uspehov slovenskega šaha tudi na olimpijadi, po njenih stopinjah pa sta se podali klubski kolegici iz ŠK Nova Gorica Jana Krivec in Ana Srebrnič, ki sta nato med drugim osvojili naslov šahovske velemojstrice. Grosarjeva bi do tega naziva slej ko prej prišla, a je zgodaj opustila kraljevsko igro, s katero se je v šahovski družini ukvarjala od malega.

“Šaha je bilo preprosto preveč. Počutila sem se zasičeno. Šah predstavlja po svoje magičen svet. Ko enkrat vstopiš vanj, težko najdeš izhodna vrata. Pred 16 leti sem se odločila, da bom poskušala živeti brez šaha. Zavestno nisem spremljala šahovskega dogajanja, odklopila sem se. Po petih, šestih letih mi je uspelo,” je povedala Grosarjeva.

> Kako ste živeli brez šaha?

“Drugače, neprimerljivo. Pet let nisem mogla niti želela slišati besede šah, kaj šele, da bi ga spremljala. Če mi je kdo omenil šah, sem bila kar jezna, toliko mi je začel presedat. Šele nedavno sem denimo videla, kako lepe rezultate sta zabeležili Krivčeva in Srebrničeva. Sčasoma sem začenjala pogrešati šah, zdaj ga imam spet prav rada.”

> Ste se zato vrnili?

“Že prej so hoteli, da bi se vrnila, a se nisem pustila prepričati. Potrebovala sem malo zunanje spodbude oziroma po domače prisile. Na novogoriški turnir so me denimo prijavili kar šahovski kolegi. Izpadlo je prav lepo. Prav vesela sem, spet sem začutila ljubezen do šaha. Zdaj vem, koliko sem pogrešala svet šahovskih turnirjev.”

> Kako ste se odrezali na novogoriškem turnirju?

“Rezultatsko ni bilo nič posebnega, povprečno. Tekmovalna ambicioznost me ni zapustila, prav nasprotno. Včasih sem si želela še preveč, in sem zato plačala davek s kakšnim porazom.”

> V šah ste se sčasoma vrnili in poučevali mlade upe ...

“Tako sem ohranila določeno vez s šahom, a sem to dejavnost potisnila vstran. V šahovskem pogledu sem po malem egoistka, zato raje igram. Šah mi pomeni veliko, zame je sveta igra. Ambicije imam, željo po treningu tudi. Bomo videli, kaj se bo izcimilo.”

> V kolikšni meri se je spremenil šah, odkar ste prenehali z igranjem?

“Tekmovalni utrip turnirjev je še vedno isti, privlačen. Ko sem jaz igrala, smo se učili iz knjig. Zdaj brez računalnikov ne gre. Treba se je bilo nekako prilagoditi in posvojiti računalniške sisteme. Tu se še lovim. V šali pravijo, da sem kot Bojan Križaj, ki bi se denimo po daljšem premoru spet aktiviral v smučanju in se soočal z novo tehniko.”

> Kako si predstavljate šahovsko vrnitev?

“Novogoriški turnir mi je zbudil željo po igranju. Ko se je končal, sem se jaz šele dobro ogrela. Nisem mogla nehati, povsem sem 'padla' noter, 25 ur na dan sem bila v šahu, če nekoliko karikiram. Marca grem sicer pol leta službeno na Nizozemsko. Če se bo ponudila priložnost, bom tudi igrala šah.”

> Kakšen je položaj ženskega šaha v Sloveniji?

“Obetaven. Laura Unuk, Caterina Leonardi in Teja Vidic so nadarjene in sistematično štiri ure dnevno vadijo z velemojstri. Rezultati se že poznajo.”ALEŠ SORTA

---