Sejati je treba pozimi

Nekdanji rokometaš hrpeljskega Jadrana Sebastjan Nedoh je štafeto predal ultramaratonskemu kolesarju, 48-letnemu Andreju Zamanu iz Dobravelj pri Ajdovščini, ki ima za sabo že 2200 kilometrski “brevet.”

> Sebastjana Nedoha zanima, od kod jemljete moči za številne nastope v vzdržljivostnem kolesarstvu, pa tudi v maratonu in triatlonu?

“Iz obsežnih priprav v zimskem obdobju. Kar vložiš takrat, seješ v sezoni. Sem sodijo tek, fitnes, pohodništvo in kolesarjenje v večinoma vetrovnih razmerah. Med kljubovanjem burji pridobiš tudi psihično moč.”

> Največ se ukvarjate s kolesarskimi breveti. Kaj vas je pritegnilo v to dejavnost in kakšna so pravila?

“Ker sem že od nekdaj ljubitelj vzdržljivostnih športov, so mi bili breveti takoj všeč. Rad počnem stvari, ki se jih večina ne loti. Breveti so netekmovalna zvrst neprekinjenega ekstremnega kolesarstva, ki poteka v vsakem vremenu. Proge so dolge od 200 pa do nekaj tisoč kilometrov. Zmagovalci so vsi, ki pridejo v predpisanem času na vse kontrolne točke in skozi cilj. Trasa ni označena. Kontrolne točke je treba najti s pomočjo potne knjige ali navigacije. Ob sebi ne smeš imeti spremljevalne ekipe, ampak moraš vse peljati na kolesu. Potrebščin je za več kot 10 kilogramov. Sam si določaš, kdaj boš jedel in koliko boš spal. To je velik preizkus psihične in fizične pripravljenosti.”

> Kateri brevet ste vozili nazadnje? Kako je bilo?

“V nedeljo sem zaključil 1000 km dolg brevet po Srbiji. Razdalja ni bila posebna težava. Večji napor je predstavljalo 200 kilometrov zelo slabih cest.”

> Kdaj vam je bilo najtežje?

“Letos sem odpeljal kar nekaj težkih - 1200 km po francoski pokrajini Akvitaniji, 1000 km okoli Mont Blanca. Brevet naredijo težak predvsem razmere. V Alpah in v Franciji so nas mučili neurja, močan veter in hladen dež, ki nas je lani bičal tudi med Londonom in Edinburghom. Še huje je bilo pred dvema letoma v Italiji. Na 1600 kilometrski poti je bila povprečna temperatura 36 stopinj Celzija. Takšne razmere preživiš, če v kolesarjenju v naravi uživaš. Udeleženci breveta si tudi medsebojno pomagamo in sklepamo trajna prijateljstva z ljudmi z vseh koncev sveta.”

> Koliko so težki breveti primerljivi z našo najbolj ugledno ultramaratonsko dirko, postojnskim Dosom, ki ste ga večkrat prevozili?

“Dos je težka preizkušnja, a ni primerljiva z najdaljšimi breveti, ker imaš na Dosu spremljevalno ekipo, na brevetih pa moraš imeti vse s sabo. Moj rekordni je bil konec letošnjega maja od Benetk do južnoitalijanskega Amalfija in nazaj. Za 2200 km in več kot 20000 višinskih metrov sem porabil šest dni in devet ur. V tem času sem spal osem ur - vse na stolih ali na tleh.”

> Ali bo kakšna dirka tudi v vaših domačih krajih?

“Dva breveta imata tradicionalno start v Ajdovščini. Prvo marčevsko soboto je dobrodelna 200-kilometrska preizkušnja, katerega izkupiček gre deloma za socialno ogrožene otroke iz ajdovske osnovne šole Šturje. Konec junija je v Ajdovščini še start slovenskega tisočkilometrskega breveta.”

> Ste tudi maratonec. Ali se morda pripravljate na maraton v Ljubljani? Kakšni so cilji?

“Z atletiko sem se aktivno ukvarjal že v osnovni šoli, v srednji pa sem treniral maraton. Sledila je dolga prekinitev. Moj cilj je, da izboljšam svoj lanski čas ljub- ljanskega maratona, kasneje pa se nameravam teku še bolj posvetiti, da bom pripravljen na kakšno ekstremno preizkušnjo. Privlači me tudi duatlon, ki je kombinacija teka in kolesarjenja.

> Komu predajate štafeto?

“Štafeto predajam Tanji Kavčič iz Solkana, s katero že nekaj let skupaj trenirava in voziva brevete. Zanjo bo zanimivo vprašanje, kaj jo vleče na te res ekstremne preizkušnje, še bolj pa, kako preživlja in zdrži nočne vožnje.”

IGOR MUŠIČ

---