Sedem srečnih let slovenskega Brazilca

Najbolj prepoznaven odbojkar primorskih prvoligašev je član kanalskega Salonita Anhovo Israel Jose dos Santos. Postavnega (206 cm) temnopoltega moža je na igrišču in izven njega nemogoče zgrešiti, saj se je v sedmih letih bivanja pri nas povsem vživel v okolje.

LOŽICE >Ta vas v bližini Deskel in Kanala je postala drugi dom nekdanjega mladinskega reprezentanta Brazilije (tedaj je z ekipo postal tudi svetovni prvak) Israela Joseja Dos Santosa. Kanalski odbojkarski klub je bil pred sedmimi leti prva slovenska športna postaja brazilskega blokerja. Sedaj, ko šteje zrelih 33 let, bo morda končna. V Kanalu je namreč dos Santos spoznal ljubezen svojega življenja, Radmilo, s katero se je poročil, si ustvaril družino in se ustalil. S prepoznavno tujsko, a tekočo slovenščino in dobro voljo je hvaležen sogovornik, s katerim smo se pogovarjali po nedavnem primorskem derbiju. Tovrstne dvoboje sicer pozna v vseh razsežnostih, saj je pred dvema letoma igral za Go Volley. Stanje pri cementarjih ocenjuje: “Sezono smo začeli dobro, a se že sedaj vidi, da nastanejo težave, ko bi bile potrebne menjave. Na klopi ni dovolj enakovrednih odbojkarjev. Ampak važno je, da smo kljub nekaj poškodbam tiste tekme, kjer smo pričakovali točke, dobili. Zgoščenega ritma sobota - sreda - sobota smo se za nekaj časa rešili, kar bo olajšanje tudi zame, saj čutim bolečine v tetivah. Kako se bo vse skupaj izteklo, je pa težko napovedati. Liga je letos bolj izenačena in od drugega mesta navzdol se lahko marsikaj zgodi.”

Dos Santos je v slovenski ligi s svojo višino, tehniko in odrivom pri mreži ter na servisu še vedno zelo prodoren, čeprav je obdobje odbojkarskega profesionalizma zanj le še spomin. Sedaj je treba usklajevati službo, družino, treninge in zdravljenje poškodb. In kako vse to zdrži?

“Včasih so težave, ampak energije mi ne manjka. Z odbojko intenzivno živim 20 let. Če si toliko časa na visoki ravni, se naučiš živeti z bolečinami in obveznostmi. Vendarle imam srečo v družini s štiriletnim sinom in šestletno hčerko, od katerih se vsak dan naučim še kakšen nov slovenski stavek. Dobro sem se ujel s sosedi. Dobil sem za športnika ugodno zaposlitev v podjetju Esal s stalnim delovnim časom, ki mi omogoča nemoten večerni trening.”

Našega sogovornika je odbojkarska pot iz Brazilije vodila tudi na Portugalsko, v Španijo, v Indonezijo in na Hrvaško. Slovenija ima seveda posebno mesto. Med izkušnjami od drugod težko kaj izpostavi: “Bolj kot življenje v posameznih državah so mi ostali v spominu dobri ljudje - tisti, s katerimi sem se rad družil in povsod sem našel nekaj takšnih. To so prijateljstva, ki mi bodo lepšala celo življenje. Morda je nekoliko izstopala Indonezija, kjer je kultura popolnoma drugačna in se je bilo težje prilagoditi.”

S prilagajanjem je imel Brazilec pri nas manj težav, kot je sam pričakoval: “Prihajam iz majhnega mesta Asis v zvezni državi Sao Paolo. To je že precej na jugu, v podnebno zmernem predelu Brazilije, kjer način življenja ni zelo različen od evropskega. Ker mesto leži na visoki planoti, imamo kar občutno zimo. Hlad zato dobro prenašam. Kopal sem se tudi v Soči. Še največja razlika je v jeziku, a sem po naravi komunikativen in radoveden. Tako sem se slovenščine, sicer z nekaj napakami, naučil brez tečaja.”

Israel najbolj pogreša domače. Pot v Brazilijo zanj, ali v Slovenijo za svojce, je draga. V Ložicah ga njegova družina še ni obiskala, a tesne stike z njo in s portugalščino ohranja: “Na srečo imajo moji dober dostop do spleta in smo prek skypa na zvezi pogosto. Spoznal sem tudi nekaj Brazilcev, ki živijo na Goriškem na obeh straneh meje, pa tudi v Ljubljani. Občasno se družimo. Včasih me kdo od domačinov vpraša, ali bi ga naučil kaj portugalsko. No, kakšno malenkost že, za kaj več pa trenutno nimam časa.”

IGOR MUŠIČ

---