Rajko Hrvat: “Vzel sem skalp olimpijskemu prvaku”

Za športnika meseca maja sta v ožji izbor prišla dva Izolana, jadralec in veslač: Vasilij Žbogar in Rajko Hrvat. Oba sta osvojila bronasto medaljo na evropskem prvenstvu, Hrvat pa si je v mesecu, ki si ga bo zapomnil za vse življenje, priveslal še srebro na regati za svetovni pokal na Bledu.

IZOLA > Prav zaradi dveh zaporednih vrhunskih rezultatov, pa tudi zaradi tega, ker se je šele prebil med športnike svetovnega slovesa, smo se odločili za lahkega veslača Rajka Hrvata. Ta se je na začetku pogovora najprej poklonil svojemu vzorniku, s katerim pogosto tudi skupaj trenirata. “Vasilij je že stari športni maček, moj čas pa šele prihaja. Že samo to, da mi občasno da kak nasvet in se veseli mojih uspehov, mi pomeni ogromno. Občudujem njegov odnos do dela. Naučil me je tudi, da je vedno treba razmišljati le o naslednji tekmi in se ne obremenjevati preveč vnaprej,” pravi 28-letni član Veslaškega kluba Argo.

> Kako to, da vam je prav zdaj uspel preboj med svetovno elito?

“Kar se dela tiče, ni nobene razlike med lansko in letošnjo sezono. Letos so pač prišli rezultati, ki sem jih nakazal že lani. Največji preobrat pa je pomenil prihod veslaškega kolega Marka Bolhe v naš klub. Z njim sem dobil partnerja za trening, ki sem ga prej pogrešal.”

> Si boste po evropskem prvenstvu vzeli kaj premora?

“Ne. V klubu so mi pripravili lep sprejem, a že danes (v torek, op. a.) me čaka popoldanski trening, jutri pa grem spet na priprave v Maribor. Iz lahkega enojca bom presedlal v dvojnega dvojca, ki je olimpijska disciplina. Moj partner v čolnu bo najverjetneje prav Marko Bolha, tako da bomo sestavili elitno klubsko posadko, ki se bo avgusta na svetovnem prvenstvu potegovala za olimpijsko vozovnico.”

> Po menjavi generacij ste postali zastavonoša ne le primorskega, pač pa tudi slovenskega veslanja. Vas kaj motijo medijska pozornost in velika pričakovanja javnosti?

“V reprezentanci sem skoraj deset let in za mano je že veliko težkih tekem. Pred EP v Poznanju namenoma nisem napovedoval medalje, da apetiti javnosti ne bi bili preveliki. No, zdaj so nekateri pametni in mi očitajo, ker nisem osvojil zlate medalje.”

> Pa bi jo lahko?

“Podrobne analize finalne tekme še nisem opravil. Prezgodaj je še; včeraj sem z muko in zgolj na hitro pogledal posnetek. S trenerjem Iztokom Butinarjem sva se dogovorila, da startam na prvo mesto, ne le na medaljo. Prvih 500 metrov sem odveslal hitro kot še nikoli. Proti koncu proge sem z drugega mesta napadal vodilnega Francoza, a ko sem dojel, da imam medaljo v žepu, je koncentracija nekoliko popustila.”

> Kakšna lekcija je bila to za vas?

“Da ne smem popustiti do zadnjega centimetra proge. Po drugi strani pa sem v finalu prehitel britanskega veslača. Vsi vemo, kakšna veslaška velesila je Velika Britanija. V predtekmovanju pa sem premagal Danca, olimpijskega prvaka iz Londona v lahkem dvojnem dvojcu. Vzeti skalp olimpijskemu prvaku ni mačji kašelj, mar ne?”

> Kar naenkrat presežeš neki nevidni prag in si med svetovno elito ...

“Res je. Videti je enostavno, a prej se mora zgodili 'klik' v glavi. Moral sem pač dozoreti. Veliko je bilo tudi pogovorov s trenerjem in vodstvom kluba, neprecenljiva je bila podpora staršev in veslaške zveze.”

> Kako ste spali pred finalno tekmo?

“Odlično. Po polfinalu sem opravil lažji trening, šel na masažo, povečerjal, se pogovoril s trenerjem, poslušal glasbo in gledal nogomet. Normalno, kot bi bil doma. Znam se sprostiti; to prinesejo izkušnje.”

> Kaj vam pomeni ta uspeh?

“Dokazal sem, da zmorem. Vse sobote in nedelje, preživete na treningih, dejstvo, da si že leta nisem privoščil pravega dopusta - vse to je zdaj poplačano. Enojec obvladam do popolnosti, če pa se mi še v dvojcu uspe uvrstiti še na olimpijske igre, bi mi to pomenilo toliko kot Vasiliju zlata olimpijska medalja.”

ALJA TASI

---