Prvi čez 2000-metrsko steno

Pred iztekom leta se je domov vrnila uspešna primorsko obarvana slovenska alpinistična odprava v južne argentinske Ande, kjer je v 2000-metrski vzhodni steni Cerra San Lorenza preplezala težko prvenstveno smer, poimenovano No Fiesta. Odpravo je vodil Dejan Koren iz Vipave.

VIPAVA > Cerro San Lorenzo (3706 metrov) je drugi najvišji vrh Andov v južni argentinski pokrajini Patagonija, ki zaradi bližine Atlantskega in Tihega oceana ter Antarktike slovi po hitrih in nevarnih spremembah vremena ter obilici zahtevnega skalnato-ledenega visokogorja.

Z doslej še nepreplezano smerjo (neuspešno jo je naskakovalo osem odprav) v sedem kilometrov široki in dva kilometra visoki vzhodni steni so se tokrat spoprijeli vodja odprave Dejan Koren (AO Vipava), Boštjan Mikuž (AO Ajdovščina), Rok Kurinčič (Soški AO), Domen Kastelic in Domen Petrovčič (oba Akademski AO Ljubljana).

V neobljudenih krajih brez cest je bil velik zalogaj že prenos opreme v bazni tabor. Primorska trojica se je stene lotila 9. novembra, a je morala zaradi močnega vetra odnehati. Neurje se je poleglo šele 20. novembra, ko so v steno odšli vsi alpinisti.

Kurinčič, Mikuž in Koren so tega dne začeli plezati ob 19. uri. Naslednji dan ob 14. uri so Primorci dosegli vrh nove prvenstvene smeri, ki so jo poimenovali No Fiesta. Bolj ali manj navpična smer je dolga kar 1600 metrov in nosi alpinistično težavnostno oznako ED plus. Primorci so novo smer zaključili na grebenu pod vrhom, kjer se pridruži leta 1986 preplezani lažji grebenski smeri Sudafricana. Zaradi zelo močnega vetra so se morali odreči vrhu. Med takojšnjim sestopom v dolino so uspešno dobili bitko z vremenom, časom in izčrpanostjo.

Preostala plezalca sta v isti steni med stolpom Pilar Sur in vzhodnim vrhom Cumbre sur prvenstveno preplezala novo tisočmetrsko smer z oceno EXIT, ED 90 in se srečno vrnila v bazo.

Narava je dala le 40 ur časa

Za suhoparnim opisom glavnega podviga, ki so ga opravili Primorci, se skrivajo izzivi, ki jih zmore le malokdo. Ena plat podviga je tehnična zahtevnost. Dejan Koren je razmere v steni predstavil: “Stena ima povprečno naklonino 70 do 80 stopinj, nekaj mest pa je tudi navpičnih. Prevladovala sta sneg in led. Nekaj je bilo kombinacije skale in ledu. V steni plezalce v soncu in dnevnih otoplitvah ogrožajo odlomi visečih ledenikov in plazovi. Zato smo spodnji, izpostavljeni del stene, plezali ponoči in brez medsebojnega varovanja z vrvjo. V takšnih razmerah namreč nočni mraz in hitrejše plezanje brez varovanja pomenita večjo varnost. Krajši čas zadrževanja na izpostavljenem kraju namreč pomeni manjšo možnost, da na plezalca kaj prileti z zgornjega dela stene.”

Druga plat podviga, za Korena še težja, je bila izjemna fizična, vzdržljivostna in tudi psihična zahtevnost dolgotrajnega plezanja brez počitka.

“Vse dolgoletne izkušnje tu ogromno štejejo. Plezam že več kot 20 let, vendar Cerro San Lorenzo ni prišel nič prehitro v moje plezalno življenje. V gibanju smo bili neprekinjeno 40 ur. Le tako smo lahko steno preplezali v hitrem alpskem slogu, ki edini prinaša uspeh v najtežjih stenah Patagonije. Prejšnje odprave v tej smeri so bile neuspešne predvsem zato, ker jih je prehitelo slabo vreme. V enem mesecu bivanja pod steno smo tudi mi imeli zelo malo uporabnega časa - dve obdobji lepega vremena. Prvo je bilo dolgo 30, drugo pa 40 ur. Drugega smo izkoristili po zaslugi temeljitega študija izkušenj predhodnikov, s polletno dobro pripravo in z nekaj sreče. Tudi sami smo med sestopom že bežali pred vetrom, ki je v sunkih presegal hitrost sto kilometrov na uro. “

Dva dni naporov brez žlice

Na gori, kjer ni bivakov, koč in reševalne službe, so se morali alpinisti zanesti le na to, kar so v steno prinesli na svojih hrbtih. Čeprav so morali računati na dve noči in dva dneva na prostem, tega ni smelo biti preveč. Če bi vsak tovoril še pol tabora (bivak, hrana, težka oblačila ...) zaradi teže in počasnega napredovanja ne bi ušli slabemu vremenu. Gorniki so zato z opremo varčevali do skrajnih meja še sprejemljive varnosti: “Trije smo imeli le dva sedemkilogramska nahrbtnika, ki sta ga nosila zadnja dva, da je prvi neobremenjen plezal lažje in hitreje. V lahkih nahrbtnikih, ki so omogočili hitrost, ni bilo spalnih vreč, podlog in običajne hrane. Z njo si v težavnih razmerah niti ne bi mogli veliko pomagati. Poličke v steni so redke in v glavnem premajhne. Šele po 30 urah plezanja smo med sestopom našli pravo, da smo si pripravili nujno potreben topel napitek. Jedli smo le energijske ploščice in gele in še to med plezanjem, saj nas je priganjal bližajoči se vihar.”

Po vrnitvi v obljudene kraje so člani odprave najprej poskrbeli za obnovo izgubljenih kalorij s pomočjo z mesom izdatne argentinske kulinarike. Pred poletom v domovino so si privoščili še nekaj oddiha na bližnji atlantski obali.

Koren je bil s takšnim iztekom odprave seveda zadovoljen: “Potem, ko je to neuspešno poizkušalo osem odprav, smo v težki severovzhodni steni Cerro San Lorenza Slovenci v sodobnem alpskem slogu potegnili novi prvenstveni smeri, pri tem pa med ni bilo kritičnih trenutkov, bolezni in poškodb. Utrpeli smo le blage ozebline.”

Primorski alpinisti Dejan Koren, Boštjan Mikuž in Rok Kurinčič so 21. novembra po 40 urah kot prvi na svetu v skali, ledu, snegu in močnem vetru preplezali 1600 metrov visoko smer No fiesta, ED+, 1600 m) v steni 3706 metrov visoke argentinske gore Cerro San Lorenzo. Odpravo so podprli Planinska zveza Slovenije ter številni slovenski in primorski sponzorji in donatorji.

Dejan bo po krajšem počitku prve mesece novega leta namenil pripravi majskega festivala ekstremnih športov na prostem 360 Vipavska dolina in gorskemu vodništvu. Zaradi izjemnih organizacijskih in denarnih zahtev odprav, kakršna je bila argentinska, bo na nov podoben podvig bržkone moral počakati še kakšno leto.

IGOR MUŠIČ

---