Pogrebci le še pokopali, kriza jih ni streznila

Pred tednom dni smo opisali propad izolskega kluba, tokrat se spominjamo dogodkov med letoma 2001 in 2011, ko sta ugasnila sežanski Tabor in ajdovsko Primorje. V začetku tisočletja je sicer prvi propadel NK Koper, a bomo o tem pisali čez teden dni.

SEŽANA, AJDOVŠČINA > Nogomet v Sežani je proti koncu devetdesetih začenjal obdobje visokih tekmovalnih ambicij, ki pa niso slonele na dolgoročnih temeljih. Ob uvrstitvi v prvoligaško druščino maja leta 2000 pa so v vodstvu tedanjega NK Tabor še posebej precenili finančne sposobnosti igranja v prvi SNL. Marsikdo je vodilnim v NK Tabor govoril, naj ne ponavljajo napak iz sosednje Izole, a so pozimi v sezoni 2000/01 šli prav po poti Izole.

NK Tabor

Sežanska prvoligaška zgodba je bila nazoren dokaz, kako se tega ne sme početi; nekateri dogodki bi bolj sodili v scenarij telenovele z nesrečnim koncem kot pa v resen nogometni klub. Večinoma neizkušen upravni odbor je padel v mlin nerealnih želja in posrednikov, ki so za nemogoče cene prodajali tudi povprečne igralce, zato ni bilo nič čudnega, da je sredi sezone zmanjkalo denarja. Najbolj je odmeval primer pogodbe z vratarjem Boškom Boškovićem, ki so mu obljubili več kot 5000 nemških mark mesečne plače. V jesenskem delu sezone, ki so jo sicer začeli zelo spodbudno, so potrošili približno 60 milijonov tolarjev (252.000 evrov po sedanjem tečaju, zdaj bi bil revaloriziran dolg trikrat večji). Takrat je kazalo, da bi Sežanci lahko ostali v prvi ligi. Toda tik pred koncem prvega dela sezone je trener Borče Sredojević nenadoma odšel v Domžale in dotlej homogena ekipa se je začela rušiti. V razsulu je bila tudi klubska disciplina. Nagrajevani so bili najbolj nedisciplinirani igralci (med te je sodil Romano Obilinović), za katere je del vodstva (zaman) upal, da jih bodo lahko vsaj uspešno prodali. Zimski prihod Vladana Mladenovića ni razrešil ničesar, saj je novi trener po treh krogih in treh porazih moral oditi, toda prazno blagajno so obremenjevali še trije novi igralci, ki niso upravičili pričakovanj. Popoln razpad je sledil, ko so se pojavili potencialni vlagatelji iz Italije; krstili so jih za pogrebce, saj so bili lastniki pogrebnega podjetja iz Ravenne. Ti so veliko obljubljali, v resnici pa so, skladno s svojo dejavnostjo, zabili še zadnji žebelj v prvoligaško krsto Tabora, ki si od tedaj ni več opomogel. Sledilo je desetletje životarjenja med tretjo in in primorsko ligo, z epizodo v drugi ligi in trikratnim izstopom Sežancev iz tekmovanja. Po izpadu iz prve SNL so ustanovili MND Tabor, a vseeno januarja 2002 izstopili iz druge lige, saj bi v nasprotnem tudi novi klub kmalu končal z debelim minusom na računu.

1,4 milijona evrov je bil ob stečaju ocenjen dolg obeh klubov

Primorje

Z iztekom zadnjih del Primorja d.d. na avtocestnem križu se je dotok denarja v NK Primorje v drugem delu leta 2008 zmanjšal, ugašati pa je začel že prej. Dolgovi so bili že resni, drastičnega nižanja stroškov, ki bi se poleti 2009 moralo izraziti v amaterizmu in igranjem z domačini v drugi ligi, tudi za ceno izpada v tretjo ligo, ni bilo. Klub, na čelu s prvim možem glavnega pokrovitelja, Dušanom Črnigojem, se je po izpadu v drugo ligo maja 2009 celo odločil za ekspresno vrnitev v prvo ligo s profesionalci od vsepovsod. Klub je bil denarno odvisen od Primorja d.d. Zmes podcenjevanja razmer, precenjevanja sposobnosti in neodgovornost so botrovali odločitvam, ki so katastrofalno povečale dolg. Po zmagi v drugi ligi spomladi 2010 je do grla zadolžen klub (licenciranje je uspelo le, ker so nogometaši v veliki meri odpisali dolg) stopil v prvoligaško avanturo, čeprav je bilo denarja zgolj za tretjeligaško sezono. Plače so pri novih igralcih že zaostajale za štiri mesece, pri nekaterih starejših pa za skoraj leto dni. Klub je bremenila tudi finančna povezanost članskega in mladinskega pogona, ki je deloval le še na prostovoljni osnovi. Kakovost domače nogometne proizvodnje je bila preskromna, da bi se Ajdovci reševali s prodajo nogometašev.

V prvoligaški sezoni 2010/11 je ekipa delala le še na etični pogon, saj prilivov na račune nogometašev in trenerjev po nekaj jesenskih kapljicah, ki so bile posledica oktobrske stavke, spomladi 2011 ni bilo več in se je aprila, ko se je neuspešno končal poskus reševanja s pomočjo občine, iz tekoče sezone že nabralo dodatnega dolga za 300 tisočakov. Večina nogometašev je pogrešala sedem plač, trenerji pa do deset. Odprti so bili še dolgovi iz prejšnje sezone. Saša Ogrič je bil tedaj v izjavi za Primorske novice najbolj nazoren: “V zadnjih štirih letih sem v Primorju v povprečju dobil štiri plače na leto.”

Ko so maja leta 2011 tekle brezupne bitke za licenciranje v naslednji sezoni, je neuradna ocena dolga znašala milijon evrov, dva kroga pred koncem sezone pa je klub že izpadel iz prve lige. Junija je glavni pokrovitelj oznanil, da po 57 letih odhaja. Avgusta je postalo jasno, da NK Primorje ne bo sestavil ekipe niti za primorsko ligo. Agonija se je vlekla, po stečaju Primorja d.d. Junija 2012 je ista usoda kmalu doletela še nogometni klub. ROK MAVER, IGOR MUŠIČ

---