Ostaja v veslanju, kruh si služi v tujini

Iztok Čop, najboljši slovenski veslač, je po koncu tekmovalne kariere ostal v športu, ki mu je posvetil vse svoje življenje. Kruh si služi v tujini kot predstavnik enega največjih svetovnih proizvajalcev veslaških čolnov.

BLED > V javnosti uživa velik ugled zaradi svojih športnih uspehov, pa tudi zaradi tega, ker sproti opozarja na probleme športnikov. Pred dnevi je bil izvoljen za podpredsednika Olimpijskega komiteja Slovenije za tekmovalni šport, svetuje pa tudi predsedniku veslaške zveze.

> Zakaj ste se podali v funkcionarske vode?

“Pripravljen sem delati naprej. V odboru za vrhunski šport, ali po novem v strokovnem svetu za tekmovalni šport, ki ga bom zdaj vodil kot podpredsednik OKS, sem bil aktiven že več let. Lahko bi torej rekel, da sem že kar konkretno vpet v delo športnega funkcionarja. Svoje dosedanje delo bi rad še nadgradil, zato sem se tudi odločil, da kandidiram. Sicer pa ostajam v veslanju, ampak ne pri nas. Kruh si služim v tujini.”

> Na kakšen način sodelujete s slovensko veslaško zvezo?

“Sem član njenega izvršnega odbora, odkar je prišlo do sprememb na vrhu, pa sem tudi svetovalec predsednika. Upam, da smo potegnili prave poteze in da bo veslanje srednjeročno izplavalo iz krize, v katero je padlo.”

> Je menjava selektorja veslaške reprezentance prišla prepozno?

“Moje mnenje o tem je že dolgo znano. Želel sem, da bi do zamenjave prišlo že prej. Vedel sem, kaj se dogaja v ozadju in da nekateri dobri rezultati niso bili plod načrtnega dela, pač pa zavzetosti posameznikov. Tako da je do menjave na selektorskem stolčku prišlo pozno, a upam, da ne prepozno. Druge izbire niti ni bilo. Smo na polovici olimpijskega ciklusa. Tudi finančno je zveza v slabšem položaju kot pred leti, zato se čez mejo za novega selektorja nismo mogli ozirati. Korenitih sprememb pri delu sicer ne pričakujem, upam pa, da bo odslej malce več reda, da bodo veslači vedeli, kaj morajo delati in da bodo kriteriji izbora za reprezentanco čim bolj jasni. Seveda pa mora biti tudi veslačem jasno, da brez trdega dela ne bo nastopa na velikih tekmovanjih.”

> Kriza v veslanju se je pokazala tudi zaradi tega, ker ste vi končali svojo tekmovalno kariero in za sabo pustili veliko praznino. Kje vidite rešitev?

“Pri nas je nabor talentov tako majhen, da je povsem normalno, da v vsaki športni panogi pride do nihanj. Postaviti moramo sistem, ki bo omogočal preživetje športnim zvezam s tradicijo in znanjem tudi takrat, ko nimajo vrhunskih rezultatov. Programi, predvsem pri mladih, morajo teči naprej. Samo tako lahko v prihodnje pričakujemo nove šampione. Predvsem pa moramo doseči, da bomo ves čas imeli posameznike, ki segajo v svetovni vrh, pa čeprav ne vedno v isti panogi. Mislim, da v veslanju imamo posameznike, ki bi voz lahko relativno hitro potegnili naprej. Če že ne v tej generaciji, pa v generaciji današnjih mladincev.”

> Kako se počutite v vaši novi poslovni vlogi predstavnika enega največjih svetovnih proizvajalcev veslaških čolnov?

“Uživam. Zelo uživam, že zato, ker sem ostal v istih krogih. Delo mi pomeni tudi izziv, saj kaj takega pred mano ni počel še nihče. Imam popolnoma proste roke; sam se moram znajti, kaj bom počel. Predvsem pa sem vesel, da lahko znanje, ki sem si ga nabral v vseh teh letih, prenašam naprej, in da me je nekdo za to pripravljen tudi plačati.”

> Ali svojim kolegom športnikom priporočate, da se aktivirajo kot funkcionarji?

“Da. Še več, pozivam jih, naj bodo pozorni tudi na dogajanje, ki ne sodi v krog njihovega treninga. Prav z njimi želim v bodoče več komunicirati in dobiti od njih informacije, kaj se dogaja na terenu in kje stvari ne tečejo v redu. Če te komunikacije ni, je problem. Pred kratkim smo menjali komisijo športnikov, pa odziva s terena enostavno ni bilo.”

> Zakaj športniki ne želijo govoriti o svojih problemih?

“Ne vem. Tudi sam sem bil včasih tak. Ogromno dela imaš s treningi, šolo in zasebnim življenjem in se za drugo ne želiš brigati. A včasih ni narobe, da si vzameš malce časa tudi za to, da bi skupaj ustvarili prijaznejši sistem. Športniki se morajo zavedati ne samo svojih pravic, ampak tudi dolžnosti. To lahko vzamejo tudi kot kritiko, saj menim, da ni nič narobe, če jim včasih poskušam nastaviti ogledalo.” ALJA TASI

---