Opeke so šle v Varšavo

Nedeljsko gostovanje rokometašic Mlinotesta v osmini finala evropskega pokala challenge pri poljskem Elblagu je ob športnih prineslo tudi zanimiva spoznanja o vsakdanjih življenjskih zgodbah, kot jih poznamo pri nas. Življenje poteka bolj počasi, infrastrukturi še marsikaj manjka, mnogi mladi se izseljujejo, predvsem pa mestu, ki je bilo v drugi svetovni vojni uničeno in skoraj izpraznjeno, manjka identiteta.

Odpri galerijo

ELBLAG > Šport v Elblagu je v tesni navezi z redkimi, ki imajo denar, ta pa je skoraj v celoti namenjen nogometu in rokometu. Nogometna Olimpija sicer igra v drugi ligi, po kakovosti prvi šport v univerzitetnem mestu s 127.000 prebivalci pa je ženski rokomet. Tekmec Mlinotesta, EKS Start Elblag, ki v letošnjem prvoligaškem prvenstvu niha med prvim in tretjim mestom, podpira največja poljska pivovarna Elbrewery, ob tem pa k 1,5 milijonskem proračunu (desetkratnik ajdovskega) precej primakneta še regija in mestna občina ter opremljevalec Hummel. Na pomembnost rokometa v mestu in na Poljskem pričajo tudi reklamni panoji, ki oglašujejo bližnje evropsko rokometno prvenstvo za moške.

Po napornem potovanju z avtobusom iz Ajdovščine v Bologno in poletu v Varšavo je Mlinotestovo delegacijo na letališču prestolnice sprejela športna direktorica kluba Justyna Stelina, za katero je 20-letna igralska kariera, med katero očitno ni bilo prav veliko časa za šolanje. Brez prijazne klubske prevajalke - sicer profesorice angleščine - se ne bi kaj dosti pogovarjali. Ob izmenjavi aktualnih informacij je čas v poljski temi (dan je na severu dve uri krajši kot pri nas) in med zamudno peturno vožnjo do 250 kilometrov oddaljenega Elblaga minil dokaj hitro. Cestna infrastruktura na poljskem severovzhodu je sicer še v krepkem zaostanku za potrebami. Odseki štiripasovnic so speljani le kot obvoznice in vpadnice velikih mest, preostanek pa je prometno zatrpana dvopasovnica, ki je tudi polna gradbišč.

Socializem je še živ

Mlinotest je bil nameščen v na pogled solidnem hotelu Arbiter tik ob vhodu v staro mestno jedro, a se je kmalu pokazalo, da je slovenski hotelski in življenjski standard znatno boljši, pa tudi navade so bliže zahodnim kot poljske. Ekipo je po 14 urah poti v petek pričakala večerja brez toplih jedi. Šele po energičnem protestu predsednika kluba Ivana Vodopivca so igralke kot za sladico ob koncu vendarle dobile še juho. Težave so se ponovile še v nedeljo po tekmi, ko hotelska kuhinja preprosto ni imela dovolj hrane za vse. Po pritožbi slovenskega vodstva je nato zaprepadena športna direktorica Poljakinj, ki se z osebjem ni uspela ničesar dogovoriti, naročila kar pizze iz lokala čez cesto.

Zanimive so bile tudi razlike med hotelskimi sobami - od predsedniško velikih in udobnih do majhnih s pomanjkljivim ali pretiranim - v obeh primerih pa nenastavljivim gretjem oziroma hlajenjem. Dostop do interneta v sobah je bil le pobožna želja, v posebnem internetnem kotičku pa je bil signal dovolj močan le do popoldneva, ko ga je poteptalo že nekoliko več uporabnikov spleta med gosti.

Naslednja izkušnja s poljskim vsakdanom v mestu v bližini ruskega Kaliningrada je bil sobotni sprehod po središču, nastalem v 13. stoletju. Do 11. ure je bilo vse kot izumrlo, mesto z dolgo tradicijo pa je delovalo kot velika Nova Gorica - brez prave duše. Toda po besedah prevajalke ima to svoje globoke korenine. Elblag je namreč do konca druge svetovne vojne pripadal Nemčiji, še iz časov oblasti Vzhodne Prusije pa je bilo tam večinsko nemško prebivalstvo. Ob sklepnih operacijah pozimi 1945 tako sovjetska Rdeča armada kot kasnejša poljska oblast mestu nista prizanašala. Česar niso porušile bombe in granate, je bilo zravnano z zemljo v začetku povojne obnove, ko so opeke zgodovinskega jedra Elblaga šle na vagone za potrebe gradenj v Gdansku in Varšavi. Nemci so večinoma zbežali, praznino pa je zapolnilo kmečko prebivalstvo iz dela vzhodne Poljske, ki ga je po potsdamski konferenci okupirala Rusija. Nemirno je bilo še leta 1970, ko so se ob podpori sindikata in cerkve uprli delavci v velikih tovarnah in pristaniščih. Protesti so bili zatrti s silo, na dogajanje po opozarja spomenik s križem v središču mesta.

Kasneje sta država in regija slab odnos do svojega severovzhoda popravili in po originalnih načrtih z novogradnjami obnovili staro mestno jedro, a pomanjkanje duše ostaja. Svoje je dodala še delavska zgodovina s po vojni zgrajenimi velikimi tovarnami s področja strojegradnje. Te so v zadnjih letih propadle, ostala pa so številna, vse bolj prazna blokovska naselja. Mnogo trgovin in lokalov je zaprtih, mladi so odšli na zahod.

Da bi obiskovalec spoznal, kje se v zelo razpršenem mestu kaj dogaja, si je treba vzeti kar precej časa. Za življenje skrbijo predvsem študentje, saj je v mestu kar velika univerza. Rokometašice so tako na sprehodu do prve odprte kavarne v soboto dopoldne prišle šele po enournem iskanju in še to komaj v drugem poskusu. V prvem je nejevoljna lastnica Mlinotestovo odpravo kar odslovila, češ da lokal še ni pripravljen, čeprav naj bil po urniku odprt. Mesto sicer zares zaživi le ob sobotah zvečer.

Bučni navijači

Ajdovske rokometašice je podprlo 50 navijačev, odetih v klubske majice in kape, ki so v Elblag dopotovali po udobnejši poti - z letalom iz Bergama na v eno uro od kraja tekme oddaljeno letališče Gdansk. Dejstvo, da so navijači imeli udobnejšo pot kot rokometna ekipa, je med igralkami povzročilo kar nekaj nejevolje. Uprava kluba je pri tem sicer imela svoje vzroke in težave - denar pač ne raste na drevesih, do konca sezone pa bo treba iz 150.000 evrov zajetne malhe plačati še veliko računov …

Navijači, na čelu s predsednikom uprave družbe Mlinotest Davidom Nabergojem in županom Tadejem Beočaninom, so sicer za letalsko potovanje razstavili bobne in nato na tekmi poskrbeli skoraj za enako bučno podporo, kot bi bila tekma na ajdovskih Policah. Na predvečer tekme so sicer glasovno, ob podpori poljskega piva, izdatno vadili v svojem hotelu in bližnjih lokalih.

Predsednik RK Mlinotest Ivan Vodopivec je po tekmi ljubitelje rokometa na povratni dvoboj v ŠC Police v Ajdovščini povabil z naslednjo ijzavo: “Rezultat nam še omogoča upanje. Dekleta so se srčno borila, realen zaostanek bi bil za tri zadetke. Nič nam ni bilo podarjeno. Pričakujem zanimivo povratno tekmo, ki bo v soboto ob 19. uri. Zahvaljujem se navijačem ki so prišli tako daleč, sponzorjem, ki so nam omogočili pot in strokovnem štabu, ki je ekipo dobro pripravil.”

Rokometni gigant

EKS Start Elblag je sicer v primerjavi s slovensko rokometno stvarnostjo gigant. Prva ekipa je profesionalna. Tujk sicer v ekipi ni, a so igralke zbrane iz uglednih rokometnih središč - Gliwic, Szczecina, Koszalina, Plocka, Gdynije in Kielc. Klub ima še drugo ekipo v drugi ligi. Tam se za mesto v prvi ekipi borijo doma vzgojene igralke. Za tem je v vrhu piramide še tretja ekipa v regionalni ligi in za tem številne šolske selekcije, ki delajo po konceptu kluba.

Selekcije imajo svojo matično vadbeno dvorano - drugo največjo v mestu -, kjer je uradne treninge opravil tudi Mlinotest, prvoligaške tekme pa so v glavni mestni večnamenski dvorani. Ta ima v postavitvi za rokomet 2500 sedežev, za potrebe prireditev pa ji je mogoče zmogljivost s premičnimi stenami in tribunami še precej povečati. Razmere za delo novinarjev v njej so solidne, vključno s pogostitvijo. Tudi igralke so bile nad razmerami v dvorani in slačilnicah navdušene. Mlinotestovo delegacijo je pred tekmo v VIP prostoru pozdravilo in pogostilo klubsko vodstvo, na čelu s predsednikom Pawlom Jankowskim in s podžupanom Bogislawom Milhszom.

Tam se je ajdovska delegacija nekoliko zadržala tudi po tekmi, ko so njeni vodilni možje lahko strnili vtise.

Župan Tadej Beočanin: “Dekleta so se izjemno borila. Ponosen sem nanje. Želim si, da bo takšno tudi nadaljevanje v Ajdovščini. Tam nam zmaga ne bi smela uiti. Rokomet bomo odslej še izdatneje denarno podprli. V smeri nagrajevanja kakovosti dela z mladimi so bile že sprejete spremembe v pravilniku za dodeljevanje denarja. Sicer pa sem imel tudi zanimiv razgovor s podžupanom. Navezali smo stike in morda bomo iskali partnerstva, povezana z mednarodnimi projekti. Seveda pa bom čez nekaj dni tudi sam v Ajdovščini sprejel delegacijo poljskega kluba.”

Rokometašice in navijači Mlinotesta so bili sicer na ulicah Elblaga zelo prepoznavni. Za to so na pobudo navijačev in tehničnega vodje ekipe Matjaža Černigoja poskrbeli v družini rokometašice Staše Brecelj. Mama Nevenka, ki se ljubiteljsko ukvarja s pletenjem, je med zadnjimi prazniki s sestrino pomočjo izdelala kar 85 rdečih kap z rumenim napisom Wajdušna.

David Nabergoj, predsednik uprave družbe Mlinotest, je dodal: “Dolga leta sem že v rokometu, marsikaj kakovostnega sem že videl. Bil sem tudi član predsedstva Rokometne zveze Slovenije v času največjih uspehov. Bal sem se, da bo proti Poljakinjam težje in huje, kot se je na koncu razpletlo. Večji del tekme so se naša dekleta enakopravno borila z ekipo, ki prihaja iz mnogo večjega in bogatejšega mesta, kot je Ajdovščina s šest tisoč prebivalci. Gotovo bomo v Ajdovščini drago prodali svojo kožo, še posebej, če bo sojenje dobro. Tukaj smo bili definitivno oškodovani. Nič še ni odločeno. Sicer je naša delegacija tukaj naletela na zelo prijazen sprejem. Vidimo tudi poslovne priložnost, v deželi , katere 40 milijonski trg se razvija hitreje, kot si v Sloveniji mislimo. Že sedaj na Poljskem prodamo veliko testenin pod blagovno znamko našega kupca.”

IGOR MUŠIČ

---