Od malega s polno podporo staršev

Veliko znanih in neznanih imen je prišlo na sprejem za Matica Rebca in Alekseja Nikolića, prav vsi pa so s sabo prinesli obilo dobre volje in ponosa. Oba junaka sta bila po prireditvi pričakovano oblegana z vseh strani.

POSTOJNA > Medtem ko je Matic Rebec dokaj zgodaj odšel (včeraj zvečer so zanj pripravili še sprejem v Pivki), pa je Aleksej Nikolić vztrajal skoraj do konca družabnega dela sprejema. Podpisal je nešteto avtogramov in se neštetokrat fotografiral, na koncu pa ga je po vsem adrenalinu in sprejemih zadnjih dni, pa še prehladu po vrhu, premagala utrujenost in komajda še stal na nogah.

Aleksejeva starša David in Jana sta bila od četrtfinala med navijači v Carigradu, polbrat Mitja pa bo imel na finale še poseben spomin. saj ga v živo ni dočakal. Košarkar Rogaške, ki je bil pred pripravami na širšem seznamu reprezentance, se je v Carigrad odpravil prek Sarajeva, vendar je bil njegov let po celodnevnem čakanju odpovedan zaradi megle, zato je skupaj še z nekaterimi Slovenci na letališču le nekako uspel videti zgodovinskih 40 minut.

“Aleksej je košarko začel igrati pri petih letih na kampu Petra Vilfana, sam pa ga nisem nikoli treniral, le kak nasvet sem mu dal,” pravi oče David, nekoč košarkarski trener in pomočnik selektorja na evropskem prvenstvu leta 2005 in na svetovnem prvenstvu leta 2006. Mama Jana pa sinove tekme spremlja čustveno, ampak realno. “S 14 leti je bil prvič sam daljši čas zdoma. Odšel je na kamp na Kopaonik, kjer ga je treniral eden legendarnih članov Jugoplastike Zoran Sretenović. Čez en teden je klical domov, če še lahko ostane,” se spominja David. Aleksej je hitro postal samostojen, saj se je kmalu zatem odpravil najprej v Laško, potem pa v Sarajevo. Babici in ostalo sorodstvo so mu ob prihodu domov po stanovanju postavili slike in obesili zlate balone.

Za “Čukove” smo sicer že vajeni, da jih redno vidimo na velikih košarkarskih dogodkih, Rebčeve pa ne. Tudi tu sta se držala bolj v ozadju. Oče Drago je v mladosti igral nogomet za Pivko in je že v pokoju, mama Ines, medicinska sestra, je nekdanja košarkarica, brat Miha pa je še predlani igral za košarkarje Pivke v tretji slovenski ligi. “Od prvega razreda osnovne šole se je ukvarjal s košarko. Sprva ga je sicer zanimalo računalništvo, potem pa se je odločil za košarko. Vedno smo mu stali ob strani in ga spodbujali, ker si je to pač želel,” je nekoliko sramežljivo povedala mama Ines, ki je sina po dolgem času videla šele na dan sprejema. “Po pravici povedano, vse do zadnjega dne ni bilo jasno, ali bo res med potniki na evropsko prvenstvo. Bili smo živčni in nervozni, na koncu pa ponosni. Zlata medalja je za sina nepopisna sreča.”

Športni pedagog Miran Čeligoj, ki je eden od nosilcev pivške košarke, je povedal, kako je Matic s košarko začel v OŠ Pivka, potem pa se v tretjem razredu preselil v Postojno. Tam ga je kot profesor telesne vzgoje imel pod nadzorom ena od košarkarskih legend Mitja Muha. “Na OŠ Antona Globočnika sem z njim doživel nekaj lepih uspehov, uvrstitev med štiri najboljše ekipe v ŠKL, enkrat smo izpadli v polfinalu proti OŠ Mirana Erjavca, kjer je igral nek fant po imenu Luka Dončić. Matic je včasih šprical matematiko in slovenščino in prišel v telovadnico. Rad je metal za tri točke, mene pa še ni premagal, ker sem diplomiral v trojkah.”

Tudi Matic Rebec je zgodaj odšel od doma. Od 14. leta je igral pri Heliosu, toda zanj je medalja veliko zadoščenje - najhujša preizkušnja zanj je bila huda poškodba kolena, ki je zavrla njegovo kariero.

ROK MAVER

---