Naravni naslednik Uroša Zormana

Primorski rokomet bo imel štiri svoje predstavnike na enem največjih svetovnih tekmovanj. Med neposrednimi proizvajalci bo v slovenski izbrani vrsti Dean Bombač-Deki, šele tretji Primorec na velikih rokometnih tekmovanjih.

KOPER > Pred dvema letoma je v Španiji zadnji trenutek (po poškodbi Davida Špilerja) igral Izolan Borut Mačkovšek, ki je praktično vso rokometno vzgojo opravil v Celju. Absolutno največ je v izbrani vrsti naredil trener novega koprskega rokometnega kluba Zoran Jovičić, ki ga je sredi vojne vihre v rodni BiH pot vodila v Hrpelje, pisal zgodovino tamkajšnjega kluba, na koncu kariere pa pristal v nekdanjem Cimosu. Njegov zadnji nastop na velikem tekmovanju je bil na svetovnem prvenstvu leta 2007, nastopil je tudi na evropskih prvenstvih in olimpijskih igrah, skupaj je v reprezentanci zbral kar 140 tekem. Na Primorskem vzgojena igralca v izbrani vrsti po letu 1991, ki sta okusila veliki tekmovanji, sta bila le dva. Jani Likavec, ikona Jadrana, je bil član prve slovenske reprezentance, ki se je prebila na evropsko prvenstvo leta 1994 na Portugalskem. Naslednji doma vzgojen rokometaš, ki ga to prvič čaka v naslednjih dneh, je po natanko dveh desetletjih Dean Bombač, ki je rokometno odrasel v domačem, koprskem klubu. V družini se je s športom (z nogometom) ukvarjal njegov nono.

Zgodnje obdobje

Koper je v zadnjem desetletju po zatonu Jadrana, Ajdovščine, Nove Gorice in skromnih finančnih razmerah v Izoli, za nekaj let postal osrednji primorski in eden od glavnih slovenskih centrov. Primorska je po osamosvojitvi dala nekaj rokometnih upov, morda so bili najbolj izraziti Vasja Furlan, Uroš Rapotec, Nejc Poklar. Za starejšima klubskima soigralcema je Bombač stopal po že uhojeni poti in spoznal, kako deluje svet poklicnega športa. Predvsem pa je skrbel zase. Pravočasno je spoznal rokometne trende in vse večji poudarek na moči. V obdobju trenerja Matjaža Tominca in vzpona koprskega rokometa je namreč poleti še sam dodatno treniral, predvsem na pridobivanju telesne moči, kar je v današnjem “pretepaškem” rokometu eden osnovnih pogojev za igranje na vrhunski ravni. Čeprav se je po osvojenem bronastem odličju na mladinskem svetovnem prvenstvu v Egiptu leta 2009 spogledoval z mislijo o zgodnji selitvi v tujino, je z ostankom v Kopru potegnil najboljšo potezo. Počasi je pridobival vlogo nosilca igre, se vrnil po hudi poškodbi, ob številnih odličnih igralcih, od katerih se je lahko učil, je zorel v številnih težkih tekmah v ligi prvakov, pokalu EHF in v domačem prvenstvu. Ob dobrem pregledu na igro se je ustalil na mestu srednjega zunanjega igralca

Zdelo se je, da bo skozi stranska vrata nastop v reprezentanci na velikem tekmovanju dočakal že pred dvema letoma, pa je selektor Boris Denić v troboju Klemen Cehte - Bombač - Mačkovšek izbral slednjega.

Zrelo obdobje

V zadnjih dveh letih se je marsikaj spremenilo tudi v Dekijevem življenju in karieri. Ustvaril si je družino, z zaroko je stkal tudi pristno družinsko vez z enim od začetnikov drugega obdobja koprskega rokometa. Aprila 2013 je končal svojo zgodbo v matičnem klubu, ki je kmalu zatem propadel in začel svojo pot v rokometni Evropi. Najprej s kratko zgodbo v Minsku, ki je tudi kmalu šel po poti Cimosa, sledila je francoska epizodav Pauc Aixu, da bi pred to sezono pristal v madžarskem Pick Szegedu, kjer je jeseni blestel tudi v ligi prvakov. Razvil se je v sodobnega srednjega zunanjega igralca. Pravzaprav je naravni naslednik kapetana reprezentance Uroša Zormana, saj ima z njim največ podobnosti v načinu igre in v pojmovanju rokometa. Na njemu je, da to dokončno ovrednoti.

ROK MAVER

---