Na trening je šel z lopato

Gorski kolesar Benjamin Curk s Cola je štafeto predal svojemu sovaščanu, gorskemu tekaču ŠD Nanos iz Podnanosa, 28-letnemu Marku Tratniku, ki se je doslej preizkusil v rokometu, gorskem teku in maratonu.

> Benjamina Curka zanima vaša ocena iztekajoče se sezone in tudi, kakšne načrte imate za naslednjo?

“Sem kar zadovoljen. Osvojil sem tretje mesto na državnem prvenstvu v gorskem teku in se uvrstil v reprezentanco za EP, kjer sem končal na sredini uvrščenih. Doma sem po osmih tekih postal zmagovalec sezone množičnih tekov za primorski pokal. Velikih načrtov za novo sezono nimam. Sem namreč čisti amater in tečem le, ker me to zelo veseli ter v časovnih okvirjih, ki jih določa moja precej nepredvidljiva terenska služba geodeta. Ob tem se doma ukvarjamo še z gozdarstvom. Zato pač ne morem imeti nekega stalnega urnika treninga, brez katerega pa je težko načrtovati pomembne dosežke.”

> Col je bolj znan po rokometaših in kolesarjih. Kako ste zašli med tekače?

“Tudi sam sem začel z rokometom. Pod vodstvom Branka Lebana sem ga treniral ves čas osnovnega šolanja. To je bilo obdobje, ki si ga danes otroci težko predstavljajo. Telovadnice takrat nismo imeli, kljub temu pa trening - ne glede na vreme - ni skoraj nikoli odpadel, niti pozimi, ko pri nas sneg in burja naredita zamete. Trener je naročil, naj k vadbi prinesemo lopate in za ogrevanje smo najprej očistili igrišče, potem pa še opravili pošten trening. Izostankov skoraj ni bilo. Danes je fantom v novo ogrevano telovadnico izpred računalnikov težje priti. Kljub rokometnim začetkom je name bolj vplival stric, ki se je navdušil za tek. Vadil sem skupaj z njim in se tako navdušil, da sem po osnovni šoli namesto pričakovane poti v ajdovski rokometni klub izbral trening v Tekaškem društvu Burja v Vipavi.”

> Ali se spomnite prve tekaške tekme?

“Seveda, to je bil tek v Gradišču pri Vipavi. Star sem bil 13 let in sem tekmoval še za svojo colsko osnovno šolo. Takrat je bilo za mano komaj nekaj mesecev redne vadbe in nisem veliko pričakoval, a sem že na mojem prvem nastopu v svoji kategoriji zmagal. To mi je dalo odločilnega zagona, da sem se posvetil teku in postavil rokomet na stranski tir. Kmalu po tistem sem se pridružil TD Burja v Vipavi.”

> Na kateri tek imate najlepše spomine?

“Takšnih je kar nekaj in sodijo že v obdobje, ko sem se preselil v ŠD Nanos iz Podnanosa, kjer je kot trener deloval tudi zelo podkovani Edvin Kosovelj , oče naših odličnih gorskih reprezentantov Mitje in Mateje . Največ sem dosegel kot mladinec. Bil sem 14. na svetovnem prvenstvu in trikrat mladinski državni prvak.”

> Zakaj zatem ni šlo več tako visoko?

“Preskok iz mladinske v člansko konkurenco je velik, sam pa nikoli nisem jemal teka kot nekaj, kar bi počel profesionalno ali vsaj na profesionalen način. Na ljubiteljski ravni, ko tečeš ob delu doma in v službi, sem pač omejen. Uvrščam se v reprezentanco v gorskem teku in sodim nekam na sredino evropske konkurence.”

> Pred kratkim ste skočili v zakonski stan. Se bo odnos do teka odslej spremenil?

“Ne. Če bi se tu kaj spremenilo, potem to ne bi bil več jaz. Saj sem tudi k sedanji ženi, ko je bila še punca, pogosto tekel, tudi zvečer, s čelno svetilko. In še dober trening je bil, saj je do nje od mojega doma sedem kilometrov vzpona s 450 metri višinske razlike.”

> Gorski tekači ste praviloma solidni maratonci. Imate tudi na tem področju ambicije?

“Pripravljam se na ljubljanski maraton, ki bo moj tretji, edini cilj pa je, da izboljšam lanski dosežek, ki je bil 2:43.00. S tem sem bil uvrščen kot četrti Slovenec, kar je lepa spodbuda za naprej.”

> Komu predajate štafeto?

“Svojemu nekdanjemu rokometnemu trenerju Branku Lebanu . Naj pove, kako vidi možnosti razvoja rokometa na Colu in v Ajdovščini.”

IGOR MUŠIČ

---