Milijoni jih niso zanimali

S priložnostnim druženjem so se bistriški košarkarji spomnili 50. obletnice nastopanja v elitni konkurenci nekdanje skupne države. Spomin na merjenje moči z legendami jugoslovanske košarke je še vedno živ.

ILIRSKA BISTRICA > Čeprav je bila prva košarkarska sekcija v okviru TVD Partizan na Bistriškem ustanovljena šele sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, so se bistriški športni navdušenci hitro spoprijateljili z oranžno žogo in kmalu zagospodarili pod primorskimi koši. Sledili so uspehi v drugi in prvi slovenski ligi, po naslovu slovenskega prvaka leta 1964 pa so Bistričani na kvalifikacijskem turnirju presenetili konkurenco in se veselili uvrstitve v prvo jugoslovansko ligo.

“Na tistem turnirju smo presenetili sami sebe, da ne govorimo o tem, kako so bili presenečeni naši tekmeci,” so se na sobotnem srečanju na Črnih njivah nad Ilirsko Bistrico kvalifikacijskega turnirja leta 1964 v Sarajevu spominjali člani tedanje zasedbe KK Lesonit, v kateri so nastopali sami domačini. Nasprotne ekipe so jim v zameno za zmage obljubljale milijone takratnih jugoslovanskih dinarjev, a so Bistričani ostali dosledni in si pošteno priigrali mesto med jugoslovansko elito. V sezoni 1964/65 so tako v Ilirski Bistrici gostovale najboljše ekipe iz nekdanje skupne države, na tekmah pa se je redno zbiralo več kot tisoč košarkarskih navdušencev. Edino sezono med najboljšimi so lesonitovci končali z zmago proti Rabotničkemu iz Skopja, na legendarnem igrišču “v parku” pa je gostovala tudi reprezentanca Zvezne republike Nemčije.

“Te tekme so bile res nekaj posebnega, saj smo se pomerili proti vrhunskim ekipam, v katerih so igrali najboljši evropski košarkarji. V Ilirski Bistrici so gostovali košarkarski velikani, kot so Krešo Čosić, Ivo Daneu in ostali. Na eni izmed tekem v Beogradu je nameraval pokojni Radivoj Korać proti nam doseči sto točk, a mu to kljub pomoči sodnikov in zapisnikarske mize ni uspelo. Vsi so nas seveda podcenjevali, saj smo bili za vse prava neznanka, a smo s srčno igro povsod opozorili nase,” je spomin na zlata leta bistriške košarke obudil takratni trener Dimitrij Mitko Grlj, ki je še vedno prava enciklopedija bistriškega športnega in kulturnega dogajanja: “Vedno rad rečem, da takratni košarkarji niso tvorili moštva, temveč neko vrsto bratovščine, saj smo lahko le s skupnimi močmi prišli tako daleč. Za mlade fante je bilo vsako potovanje v Zagreb, Beograd, Split, Zadar in ostala velika jugoslovanska mesta pravo doživetje. Kot trener pa s košarkarji nisem imel veliko težav. Razmere so bile amaterske, a so se fantje obnašali kot pravi profesionalci.”

Bistriško košarko so v prvo zvezno ligo popeljali Drago Antonič, Edo Barone, Ante Čosić, Rajko Grlj, Zvonko Kandare, Darko Kirn, Edo Lenarčič, Dušan Prosen, Anton Štemberger, Emil Šuštar, Miha Ujčič, Andrej Žnidaršič in trener Dimitrij Grlj.

Tudi po dolgih desetletjih spomin na nekatere avanturistične podvige ni zbledel. “Med potjo na eno od tekem v Sarajevo smo se usedli na napačen vlak, ki nas je odpeljal nazaj proti domu. Ni nam preostalo drugega, kot da smo se stlačili v dva avta. Pet košarkarjev pa je prav zadnji trenutek priteklo na parket in začelo s srečanjem, nato so se jim sredi tekme priključili še drugi,” so ob obloženih mizah razlagali člani košarkarske druščine, ki so med drugim povzročili zamudo trajekta med potjo z Reke do Splita, ko so iskali pogrešanega soigralca. Do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja so Bistričani s pomočjo nekaterih okrepitev iz Ljubljane nastopali v drugi zvezni ligi ter slovenski ligi, velik udarec za delovanje kluba pa so bili portoroški sklepi, ki so bili sprejeti leta 1976 in so košarko preselili v dvorane. Te pa v Ilirski Bistrici takrat še ni bilo.

SIMON MALJEVAC

---