Medicinski čudež in velemojster košarke

Ko košarkarji zaplavajo v trideseta leta, začnejo počasi že razmišljati tudi o koncu igralske kariere. Zdi se, da se je na to že dlje časa pripravljal po mnenju nekaterih tudi največji talent, ki jih je kdajkoli imela slovenska košarka - Sani Bečirović.

LJUBLJANA > Njegov mladostniški videz ni kazal znakov športne utrujenosti. Ambicij po vsakodnevnem dokazovanju mu tudi ni zmanjkalo. A nedolgo tega je Sani Bečirović vseeno sprejel odločitev in kariero košarkarja sklenil skorajda prek noči, čeprav si je močno prizadeval, da bi za konec odigral vsaj še eno “normalno” sezono. V zadnjih letih je bil namreč vpet med Iranom, Slovenijo in Italijo. Evropski košarkarski javnosti se je predstavil na evropskem prvenstvu za mladince leta 1998 v Bolgariji, ko je nazivu MVP turnirja dodal še najboljši strelski in podajalski dosežek v vsej konkurenci. Poleg evropske zmage leta 2007 s Panathinaikosom pa je nedvomno njegov največji dosežek vrnitev pod koše po hudi poškodbi kolena.

Danes 34-letnik je košarkarsko kariero začel v domačem kraju v Slovenski Bistrici. Nato je prek Maribora kot kadetski reprezentant prestopil, da bi dve sezoni igral za Pivovarno Laško, kjer mu je pri 16 letih trener Aleš Pipan že ponudil solidno minutažo v eurocupu. Proti Tofašu se je tudi izkazal s 13 točkami. Vsakodnevno napredovanje je bilo več kot očitno. A prava eksplozija je sledila na poletnem evropskem prvenstvu v Bolgariji U-18, ko je domačo selekcijo “razbil” z 42 točkami. Postal je MVP (najkoristnejši košarkar), najboljši strelec s povprečjem 28 točk ter s štirimi podajami na tekmo tudi najboljši podajalec turnirja. Bečirović je za skok v karieri poskrbel leto kasneje s prestopom v največji slovenski klub Olimpijo.

Učil se je od najboljših

V Ljubljani sta na branilskem položaju takrat že bila Jure Zdovc in Šarunas Jasikevičius, toda golobradi Bistričan se izziva ni ustrašil. Pravzaprav je imel srečo, ki je današnji najstniki - z redkimi izjemami - nimajo. Učil se je od najboljših, pa čeprav je bil v prvi sezoni le njuna rezerva. Željo po preboju v prvo peterko je uresničil v drugi sezoni in takrat je kot 19-letnik podivjal tudi na evroligaških igriščih. Hapoelu je nasul 27 točk, sezono pa sklenil s povprečjem 21 točk na tekmo. V obdobju trenerja Zmaga Sagadina so bili treningi zelo naporni, toda tisti, ki so jih preživeli, so praviloma uspeli priti tudi do zelo dobrih klubov v Evropi ali celo v ligi NBA. Čudežni deček je slovensko mlado reprezentanco U-20 vodil do naslova evropskih prvakov v makedonskem Ohridu in postal MVP turnirja v konkurenci z Gasolom, Reyesem, Calderonom, Planiničem, Radmanovićem, Diamantidisem, Fotsisem, Diawom, Macijauskasom in drugimi. Sanijevo zagnanost je bilo videti na vsaki tekmi in treningu, sam pa takrat še ni slutil, da mu bodo kmalu močno nagajala kolena.

Evropa je talentiranega Slovenca morala izpuliti iz rok Sagadina, naposled je to uspelo Ettoreju Messini. Čudovita Bologna je bila odlična destinacija, saj ga je tudi družina z avtomobilom lahko redno obiskovala že po nekajurni vožnji od doma. Virtus (tedaj Kinder) pa je takrat z Jarićem, Ginobillijem, Rigaudeaujem, Griffithom in Smodišem ravno osvojil “tripletto” (državo prvenstvo, domači pokal in Saporta-Euroleague). Pravega odnosa pa z Messino ni uspel vzpostaviti, saj je bil kot vzhajajoča zvezda pripeljan v že sestavljeno zvezdniško moštvo. Hladnega odnosa pa še zdaleč ni izboljšalo njegovo zdravstveno stanje, saj ga je huda poškodba kolena skorajda stala kariere, teka in celo hoje!

Kakšno igranje, spet je bilo treba shoditi

Redne bolečine so dale slutiti, da se z njegovim kolenom ne dogaja nič dobrega, nato pa so mu zdravniki v Bologni, pri zgolj 20 letih napovedali konec košarkarske kariere. Prepričani so bili, da bo s težavo normalno hodil, kaj šele vrhunsko slalomiral po košarkarskih igriščih. Zdravniško poročilo je bilo jasno: artritis kolena (brez hrustanca pod pogačico), ki je prerasel v artrozo. V Sanijevi glavi je zasvetil alarm, saj takšno obrabo kolena navadno ugotovijo pri ljudeh z rednimi obremenitvami po petdesetem letu in kasneje. Koleno ni bilo več zmožno vsakodnevnih naporov. Dnevi v bolnišnicah so se spremenili v tedne, bolečina in depresija pa sta bila sestavna člena rehabilitacijskega obdobja. Največji talent svoje generacije se je tako pri dvajsetih letih znova učil hoditi - z berglami! Tudi poznejši pregledi so potrdili prve ocene zdravstvenih specialistov, toda z eno napako. Nihče, prav nihče ni razmišljal o Bečirovićevi trdni volji, želji, vztrajnosti in neizmernemu upanju, da bi odigral le še eno košarkarsko tekmo. Takrat ni razmišljal, da se bo vrnil na najvišjo raven, le upal je, da se bo znova pojavil na parketu.

Povrh vsega je denarja v Bologni zmanjkalo. Kot prvi košarkar je tožil Kinder, izplačano pa je dobil samo osmino predvidenega zneska. Ko je poravnal vse sodne obveznosti, stroške agenta in bivanja mu je od pogodbe, vredne pet milijonov evrov, ostalo manj kot 10.000 evrov. Ljubezni s takratnim predsednikom kluba Marcom Madrigalijem ni bilo več, čas je bil za selitev v Krko.

Čeprav se je zdelo, da je poškodba že preteklost, pa se je prav tu pravzaprav šele začelo dobro zapletati. Po operaciji kolena v Bologni je staknil vnetje, zdravstvene tegobe so se kopičile. V polikliniki v Ljubljani je preživel 36 dni in prestal dodatno operacijo. Ugotovili so, da ima dvajset delcev v levem in štiriindvajset v desnem kolenu, ki so se zaradi trenja, ki so ga povzročili treningi, odlomili in napačno zacelili, zato je kost začela trohneti. Potrebno je bilo operativno čiščenje kosti, ki jo je najedala bakterija in polletna terapija z antibiotiki. Sani se je moral še enkrat pobrati. Pred poškodbo je kazalo, da bo izbran v prvem krogu nabora NBA lige, a so informacije o zdravstvenem stanju hitro pripotovale v ZDA. Kljub temu ga je Denver Nuggets izbral v drugem krogu nabora kot 46. košarkarja na draftu leta 2003 (James, Miličić, Anthony, Bosh, Wade …).

S Paom na evropski vrh

S sezono v Climamiu (Fortitudo) Bologni se je znova postavil na evroligaški zemljevid, nato pa ga je v svoje vrste poklical Željko Obradović. V dresu Panathinaikosa, kjer so takrat že igrali Alvertis, Batiste, Tsartsaris, Tomašević, Šiškauskas in veliki Diamantidis, navadno ni začenjal v prvi peterki, je bil pa na parketu takrat, ko so se tekme odločale v končnicah. Nagrada za vse, kar je Sani dal košarki, je prišla maja 2007. Bečirović je bil s 15 točkami najboljši strelec polfinalne tekme Panathinaikos : Tau Ceramica (67:53), po zmagi nad Messinijevim CSKA pa si je lahko nadel evroligaško krono! To je bil njegov rezultatski uspeh kariere, čeprav sam vselej poudarja, da je njegova največja zmaga vrnitev na košarkarska igrišča. V tisti čarobni in s slavjem prežeti noči v Atenah bi lahko tudi sklenil kariero, pa mu nihče ne bi nič zameril. Sam pa se je počutil odlično in sveže, kolena so skušala slediti njegovim ambicijam, zato je po Atenah zaigral še v Rimu (Lottomatica - Jasmin Repeša), Milanu (Armani Jeans), Ankari (Turk Telekom), Moskvi (CSKA - Jonas Kazlauskas), Trevisu (Benetton - Aleksandar Đorđević), v Iranu in na Sardiniji v Sassariju. Zadnji naslov je pobral v Sloveniji s Krko iz Novega mesta, svojo zadnjo sezono pa se je po razpadu Forlija preselil v Piacenzo (Italija).

V mladih letih so mu očitali, da je premajhen in prepočasen, vedno pa je vanj verjel oče Memi, ki ga je močno spodbujal v košarkarski karieri. Izjemni karieri manjka prav to. Pika na i v državni selekciji. Igral je v zlati generaciji slovenske košarke (Brezec, Nesterovič, Nachbar, Lakovič, Milič, Gorenc, Lorbek, Udrih …), a je ostal brez kolajne. Selektor Božo Maljković ga je odrezal in arogantno označil za manjvrednega, za invalida.

V trenerski vlogi

Te dni se s piščalko že podi po igriščih v Atenah, kjer je pomočnik trenerja Aleksandra Đorđevića pri Panathinaikosu. Nekakšen dogovor o sodelovanju, ki je zdaj postalo realnost, sta sklenila še za čas Sanijevega igranja pri Benettonu. Fizično nikoli ni bil dominanten in tudi ne tako zelo skočen, toda težav s pomanjkanjem košarkarske inteligence prav gotovo ni imel. Košarko je igral z glavo, saj jo je odlično razumel, jo še vedno razume in zdaj bo znanje v tandemu z Đorđevićem prenašal dalje. Tako kot njegov oče.

Bil je v rangu generacije Juan Carlosa Navarra, Andreja Kirilenka, Paua Gasola in Tonyja Parkerja. Kazalo je, da bo vse naštete vsaj dosegel, če ne celo presegel. Usoda mu je prekrižala načrte. Toda Sani Bečirović, ki je bil le korak od invalidskega vozička, je postal prvak Evrope, vodja mladinske košarkarske šole v Sloveniji in pomočnik trenerja v slovitem Panathinaikosu. MIHA PENKO

---