Med tremi najbolj gledljivimi ekipami serie A

Edoardo Reja, aktualni strateg Atalante iz Bergama, je najbrž najstarejši trener v evropskih prvih ligah. Kljub sedmim križem pa ima energije na pretek, v številnih intervjujih pa vedno poudarja svoje slovenske korenine.

Edoardo Reja
Edoardo Reja 

BERGAMO > “Bolj sem star, več volje, energije in entuziazma imam. Rad opravljam svoje delo, počutim se odlično in lahko na trenerskem mestu delujem še nekaj sezon,” svoje trenutno stanje iz toplega zavetja svojega doma v Ločniku pri Gorici opiše Edoardo Reja. Sin slovenskih staršev (mati je bila iz Oslavja, oče iz Vipolž) skoraj leto dni sedi na klopi Atalante iz Bergama. Moštvo je prevzel v 26. krogu lanske sezone in mu s 17. mestom zagotovil obstanek v serie A. V svoji bogati karieri je vodil tudi Napoli, Lazio in kratek čas splitski Hajduk. Nogometno pot je začel v bližnjem Šlovrencu pri Mošu, že mlad pa je podpisal za tedaj uspešni Spal iz Ferrare, kjer je bil soigralec slovitega Fabia Capella. Skupaj sta leta 1965 osvojila mladinsko prvenstvo primavere. S potekom letošnjega prvenstva je zadovoljen, saj Atalanta trenutno zaseda spodobno deveto mesto. Če ne bi bilo zadnjih dveh porazov, bi bila podoba pred zimskim premorom še lepša. “Ne glede na to, smo lahko vsi zadovoljni. Potrebno je vedeti, da je naš klub med manjšimi v serie A. Lani smo komaj ostali v eliti. Vedno smo nekje med prvo in drugo ligo, zato so letošnji rezultati zelo dobri. Obrestuje se načrtno, natančno in dobro delo. Imamo zmagovalno mentaliteto, homogeno ekipo. Kritiki pravijo, da smo med tremi ekipami, ki igrajo najlepši nogomet v ligi. Mi, Napoli in Empoli. To je zame veliko priznanje in zadovoljstvo,” pravi Reja. Kot povsod, kjer je deloval, ima tudi v Bergamu prijateljski in spoštljiv odnos s predsednikom kluba - Antoniom Percassijem. Pogodbo z Atalanto ima do konca sezone. “Nikoli ne sklepam dolgoročnih dogovorov. Vedno se želim dokazati, če pa so z mojim delom v klubu zadovoljni, se s predsednikom usedeva in po petih minutah dogovoriva za nov dogovor. Nikoli nisem imel namena podpisati pogodbe za več let in se potem spotikati okrog njene prekinitve ali pa dolgoročno vleči plačo brez dela. Takšne stvari so mi bile vedno tuje.”

Pri Bergamu ima v svoji ekipi tudi slovenskega reprezentanta in nekdanjega člana Gorice Jasmina Kurtića. “Je zelo pomemben člen ekipe. Ima izjemno fizično moč, razbija igro nasprotnika, dobro zapira prostor. Trudi se na vsakem treningu, je pravi delavec. Tudi ostali Slovenci v Italiji slovijo po dobri pripravljenosti in predanosti delu. Zato jih imamo trenerji radi. Redno jih spremljam, saj sem tudi sam del Slovenca.”

Atalanta slovi po uspešni nogometni šoli in dobrem razvoju mladih nogometašev. To je glavna usmeritev kluba. “Vidite, dobre igre so nas pripeljale do tega, da imamo za šest mladih nogometašev nekaj resnih ponudb. Bomo videli, kaj se bova odločila s predsednikom, toda vse igralce bo težko zadržati.”

Reja je največje trenerske uspehe beležil na klopi Napolija in Lazia. Prvega je iz tretje popeljal nazaj v prvo ligo in nato v evropske pokale. “Zanimivo, da sem najboljša leta doživel prav v zadnjem desetletju, med svojim 60. in 70. letom. To je še en dokaz, da starost ni pomembna. Važno je, kako se človek počuti, da ima voljo do dela in glavo na mestu. Sam srečujem nemalo trenerjev, ki imajo komaj štirideset let, pa že pravijo, da je njihov čas minil.” Reja ocenjuje, da sta oba njegova nekdanja kluba precej bolj zahtevna. V Bergamu se počuti odlično. Klubska struktura je odlično organizirana, rezultatskega pritiska, razen za obstanek v ligi, ni. Vse skupaj mu je pisano na kožo. Mirno okolje prinaša manj stresa, več in bolje se lahko posveti delu, precej manj je medijske pozornosti, ki je v velikih klubih že kar nadležna, pove Reja.

Površno spremlja tudi dogajanje v Sloveniji. “Vidim, da se je Gorica po lanski krizi kar pobrala. Nekdaj je bila Olimpija zelo spoštovana ekipa, pravi pojem in letos jim gre dobro. V zadnjem obdobju je bil vedno v ospredju Maribor, toda tudi Ljubljana potrebuje dober in močan klub. Prestolnica je vedno prestolnica, tako kot Rim v Italiji. Tako je v vsaki državi. Naj povem, da sva v času mojega delovanja pri Laziu s predsednikom Claudiom Lotitom odšla v Ljubljano k županu in mu predstavila idejo, da bi Lotito postal partner v Olimpiji. No, potem iz te zgodbe ni bilo nič, tudi zaradi slovenske ureditve, po kateri kluba ne moreš kupiti. V Italiji imamo to drugače urejeno, klubi so v zasebni lasti. Ljubljana in Olimpija si zaslužita močne evropske tekme.”

Reja še vedno neguje prijateljske in družinske vezi tudi na tej strani državne meje. “Povsod, kjer sem bil, sem se vedno vračal domov v Ločnik. Ko imam čas, skočim k znancem in sorodnikom v Brda, v Vipolže in Kozano, na kozarec vina. Potrudim se, da med sezono vsaj dvakrat na mesec obiščem dom. Običajno je to ob ponedeljkih, da po napornih tekmah laže zadiham. Tudi praznike vedno preživim v domačem okolju,” pove energičen sedemdesetletnik, ki ob koncu postreže z zanimivo primerjavo nogometnega sveta v zadnjem desetletju. “Italijansko prvenstvo je še vedno zelo taktično. Morda se je v zadnjem času nekaj spremenilo pri mentaliteti igralcev. Vedno več je namreč takšnih ekip, ki imajo na vsaki tekmi jasen cilj - zmago. Tudi manjši klubi si upajo spustiti v enakovreden in odprt boj z največjimi. Če pogledamo širše, samo Barcelona že desetletje odstopa. Gradi tehnično izjemno igro z veliko posesti žoge. Razvoj vseh ostalih ekip pa je naraven.”

PETER MARAŽ


Najbolj brano