Kozmus najbolj ponosen na olimpijsko zlato

"Najbolj sem ponosen na olimpijsko zlato v Pekingu, za katerega smo delali vsi vse, kar je bilo potrebno, ne le jaz. Dobesedno smo za ta projekt rušili vse na poti in zato smo lahko uresničili vsa pričakovanja, tako osebna kot tista, ki so jih imeli drugi," je dejal Kozmus.

BREŽICE > "Že v začetku septembra je dozorela odločitev, da končam kariero. Avgusta sem imel bolečine, tudi po pregledih pri različnih zdravnikih nismo našli vzroka za težave v hrbtu, delati s strahom pa ni mogoče. Cilj je bil nastop na olimpijskih igrah prihodnje leto. Pozimi je do marca letos je še šlo, ekipi se je pridružil še trener Srdjan Djordjevič in tudi nov sistem treninga je deloval. Toda pri določenih gibih, ki me prej niso ovirali, je prišlo do hudih bolečin in po 21 atletskih letih je prišlo do obrabe organizma, kar nisem mogel preseči."

Želi si ostati v športu, na ta čas izpraznjeno mesto predsednika Atletske zveze Slovenije pa si ne želi. "Sam si najbolj želim biti poklicni trener. Nimam ambicij, da bi bil povsem na vrhu organizacij, želim delati v stroki, najraje kot trener, ker to najbolje znam. Obenem si želim pravega predsednika AZS, ki bo naredil prave pogoje za to mlado ekipo, ki prihaja. Priložnosti za delo bom imel dovolj; želim razvijati metalni center na Senovem. Otrok imamo dovolj, prepričati jih moram, da bodo vzeli kladivo kot glavno disciplino. Je pa to še čas, ko te mlade treniram po mnogobojskem principu. Delo je razgibano in me zelo veseli. Tudi moja otrok imata kladiva in vesta, za kaj gre. Hčerka ne bo šla po moji poti, Maks pa mogoče," je pogled v prihodnost usmeril Kozmus.

Ne le njega, tudi številne druge v brežiškem gradu, so ganile velike pohvale za njegove dosežke. "Danes sem znova podoživel vso prehojeno pot, veliko lepih besed je bilo izrečenih. To mi laska. Živeti pa je treba naprej. Vesel sem, da je bila moja pot tako uspešna in da sem jo na ta način zaključil. Prvi prelom je bil leta 2000 na prvih OI v Sydneyju, potem sem stopnjeval svoj dosežke. Sledile so prve težave s poškodbo hrbta. Leta 2003 sem dosegel peto mesto na SP v Parizu, kjer sem se priključil svetovnemu vrhu. Sledilo je leto 2005 in nova poškodba hrbta, pa vrnitev leta 2006 ter šesto mesto na EP. Tedaj je na Švedskem padla odločitev, da gremo na polno, dobil sem tudi podporo sponzorjev in od leta 2007 in odličja na SP v Osaki so sledili novi uspehi. Tista sezona je mi je šla kot po maslu. Nobenih težav nisem imel, čeprav sem imel še rezerve v moči. Pred OI leta 2008 smo več delali na moči, rušila pa se je tehnika, leta 2009 pa so se na telesu že močno pokazale posledice agresivnosti in sledil je tekmovalni premor," je prvi del svoje poti strnil Kozmus.

"Ta del je bil izjemen, teh let se bom najraje spominjal. Tudi na drugem delu bi lahko ponovil uspeh s prvega, sem pa delal napake. Nisem bil tako organiziran in osredotočen, kot v prvem. Naredil sem napako in prevzel tudi poslovni del. Biti bi moral samo atlet, pa nisem bil povsem ne eno ne drugo. Kljub temu sem dosegel vrhunske izide, lahko pa bi še več. Na SP v Moskvi sem imel težave z gležnjem in kljub vrhunski pripravi ostal četrti, leto prej v Londonu pa sem imel na pladnju olimpijsko zlato, pa ga nisem vzel."

Vzroke za to razliko je opisal v pristopu do treninga. "V prvem delu je trener Vladimir Kevo skrbel za vse. Bilo je lažje, osredotočeni sem bil le na atletiko in zato sem imel več uspehov. Po tekmovalni vrnitvi, ko nisem več sodeloval s Kevom, pa je večino vsega bremena padla name. Napako sem naredil, ker sem bil ves čas v Sloveniji ali blizu nje. Če bi treniral drugje, bi bil nedosegljiv in bi to vsi razumeli, doma pa zaradi možnih zamer to ni bilo mogoče. Bilo je preveč vsega, sam pa težko tako delujem in psihično je bilo to preveč obremenjujoče."

Odločitev za konec kariere ni bila lahka. "Tudi danes še ne bi končal, narava je povedala svoje, glava si še želi. Bil sem prisiljen v to odločitev, olimpijski nastop v Riu pa bom moral spremljati na drugačen način, kot bi si želel. Naša atletska generacija, ki je imela vrhunca na SP v Osaki in na OI Pekingu, je bila močna, pet, šest nas je lahko na vsaki tekmi posegalo v finale. Sedaj bo treba malo umiriti konje in da bo bolj realno gledati na to, kar bo prihajalo. Toda tudi sedanja generacija je obetavna, nekaj nas, starejših, pa je takih, ki jim lahko na osnovi naših napak olajšamo pot proti vrhu."

STA

---