Koprčani v tednu dni kot prerojeni

Po devetih letih se bosta v finalu slovenskega nogometnega pokala znova pomerila Luka Koper in Celje. Vlogi gostitelja in gosta pa bosta tokrat obrnjeni. Koper je na dosegu tistega, kar se mu je med prvenstvom vztrajno izmikalo - nastopa v nogometni Evropi.

KOPER > V Domžalah je v sredo že dišalo po poletju (ogrelo se je na 24 stopinj Celzija), ki za veliko klubov iz manjših lig prinaša nastope v preddverju evropskih tekmovanj. Če bodo Koprčani evropsko poletje tudi zares okusili, bo znano po finalu na Bonifiki, v sredo, 20. maja pozno zvečer.

Medtem ko so se Koprčani v sredo veselili (na tribuni so bili tudi igralci članske ekipe, ki niso bili v postavi), je Slobodan Vuk (nekdaj so ga snubili tudi v Kopru) nemočno obsedel na tleh, zavedajoč se, kaj vse je zgrešil v prvem polčasu, ko so kanarčki prestajali pravo ofenzivo Domžal. Na drugi strani je bilo veselo med ožjim koprskim vodstvom in privrženci moštva, ki so v bližnjem lokalu nazdravljali uvrstitvi v finale. Ni kaj, Rodolfo Vanoli je, kot je vedel in znal, uspel znova sestaviti prej razpadajoče koprsko moštvo do te mere, da je z disciplinirano igro ubranilo minimalno prednost, pri čemer so bili pač žrtvovani tudi napadalni in prodajni aduti. “Igrali smo v krču vse dotlej, dokler je bila ničla na semaforju. V začetku smo se res samo branili, pa ne zato, ker bi nam trener to rekel, ampak nekako instinktivno,” je priznal podajalec za zadetek Goran Galešić. Po odmoru so se Koprčani otresli pritiska in se pogumnejše postavili višje na igrišču in ob prvi pravi priložnosti dosegli zlata vreden zadetek, ki jim je odprl prva vrata na poti v raj. “Zelo smo veseli, da bomo pred polnim stadionom doma igrali v finalu. Zelo si želimo dvigniti pokal,” je željo nogometašev razodel Matej Palčič, eden najboljših na igrišču.

Precej odkrito je pokalni polfinale ocenil domači trener Luka Elsner, ki je (to je iz ust trenerjev redko slišati) samokritično ocenil odločitev, da v igro pošlje še tri napadalce: “Včasih so štirje napadalci na kupu večja nadloga kot korist, saj drug drugemu stopajo po prstih.”

Zanimivo je, kako se stvari v nogometu znajo postaviti na glavo. Poletna zgodba z Vanolijevim odhodom, v veliki meri povezanim tudi z napetimi odnosi z nekaterimi igralci, se je obrnila proti srečnemu koncu.Galešić poleti s trenerjem sploh ni komuniciral, pa tudi Denis Halilović je veljal za enega tistih, ki ob omembi trenerja iz Vareseja ni ravno skakal od sreče. No, poletne nezgode so pozabljene. Oba sta v sredo dokončno potopila Domžale, za katere je Halilović, ki je zadnje čase v zelo dobri formi, pred leti tudi igral. “Zadel sem s pomočjo instinkta, predvideval sem, kam bo poletela žoga. Delo obrambe je bilo zelo naporno, bili smo potrpežljivi in povsem osredotočeni na dogajanje. Živeli smo za to tekmo, vse možnosti imamo, da osvojimo pokal,” pravi čvrsti branilec.

Za Galešića bi lahko zapisali: prišel, podal in zmagal ... Po vstopu v igro je naredil skoraj vse: priboril prosti strel in podal za napredovanje. “Težko vam opišem, kakšna spodbuda zame je bila ta tekma. Gol nas je sprostil in nam olajšal delo. Upam, da bom zdaj zdrav. Čaka nas lep finale s Celjem, ki po mojem mnenju igra najlepši nogomet v Sloveniji,” napoveduje Galešić.

Edini, ki se ni mogel poveseliti s soigralci, je bil Leo Štulac, saj je po udarcu za ušesom odšel na pregled v klinični center, kjer pa so k sreči ugotovili, da je z njim vse v redu.

ROK MAVER

---