Iz igralskih prestopil v trenerske vode

Simon Živec je hitro skočil iz igralskih v trenerske vode. Potem ko je še jeseni branil barve Brd v tretji slovenski nogometni ligi, je po novem letu postal del strokovnega štaba članske ekipe Gorice, kjer opravlja vlogo drugega pomočnika Miranu Srebrniču.

NOVA GORICA > S trenerskim delom se je spogledoval že nekaj časa. Jeseni je vzporedno krmaril v dveh vlogah. Bil je pomemben člen zvezne vrste tretjeligaša iz Vipolž, ob tem pa je treniral selekcijo do 12. leta v Nogometnem društvu Gorica, s katerim je povezano njegovo najboljše igralsko obdobje, ki vključuje tudi tri zaporedne naslove državnega prvaka med letoma 2004 in 2006 in nekaj lepih evropskih epizod.

Simon Živec je bil eden od moštvenih simbolov tistega časa, čeprav je bil nemalokrat v senci soigralcev, ki so jim pripadale bolj izpostavljene vloge. Skrbel je za ravnotežje v sredini igrišča, dobro pa se je znašel tudi v obrambnih zadolžitvah. Bil je eden od vrste domačih fantov, ki so takrat dobili priložnost in jo izkoristili. Letos se je v klub spet vrnil goriški pridih na vseh ravneh. V trenerski ekipi so 35-letnega Živca, ki je opravil A trenersko licenco in bo lahko sedel na klopi Gorice kot pomočnik, pričakali nekdanji soigralci ter stari znanci Miran Srebrnič, Andrej Komac in Borut Mavrič.

> Kakšen je nogomet v trenerskih očeh?

“Zame je to nekaj novega, pri čemer me čaka še veliko učenja v trenerski vlogi, na katero se privajam. Ni bilo enostavno opustiti igralski ritem in preklopiti na druge miselne okvire. Ponudila se je priložnost in hitro je bilo treba sprejeti odločitev. Bilo je lažje, ker trenersko ekipo poznam in sem z njo ohranil stike tudi potem, ko so nas nogometne poti vodile na različne konce. Motiva mi ne manjka.”

> Po čem se spominjate trenerjev, ki so vas vodili na igralski poti?

“Zvrstilo se jih je kar precej. Kot nogometaš moraš biti prilagodljiv. Nekateri trenerji imajo več stika z igralci, drugi precej manj ali praktično nič. Če te kaj vprašajo, odgovoriš, sicer pa imaš kot nogometaš glavno besedo na igrišču.”

> Kako zdaj gledate na trofejno goriško obdobje, v katerem ste dejavno sodelovali tudi vi?

“Tudi takrat se je zgodila svojevrstna prelomnica in smo mlajši dobili priložnost, ki pa smo si jo tudi zaslužili. Če ne bi pokazali, da smo iz pravega testa, ne bi dosegli uspehov, kot smo jih, in bi verjetno pisali drugačne nogometne zgodbe. Ponosen sem na tisto obdobje, na katerega me bodo vselej vezali lepi spomini. Novi časi pa prinašajo nove izzive. Generacije se menjajo. Morda smo bili mi bolj poslušni in nismo potrebovali toliko nadzora kot rodovi, ki prihajajo.”

Včeraj so nogometaši Gorice na prijateljski tekmi z Ankaranom remizirali s 3:3. Gostujoči drugoligaš je z goloma Robija Gajška in Luke Vekića po prvem polčasu vodil z 2:0. V nadaljevanju pa je kombinirana domača ekipa, v kateri je zaigral tudi nekdanji nogometaš Kopra Mitja Lotrič, ki bo branil goriške barve predvidoma do konca sezone, z zadetki Tilna Nagodeta, Tineta Kavčiča in Dina Martinovića uprizorila zasuk. Končni izid tekme, v kateri se je poškodoval domači nogometaš Sandi Arčon, je postavil Žan Nikolić.

> Kakšna je nova goriška zgodba?

“Prihajam v domače okolje, nenazadnje dobro poznam tudi ljudi, ki v klubu opravljajo operativne naloge. Denarne omejitve ne dopuščajo veliko manevrskega prostora. Glavni poudarek bo na nogometni šoli, ki je že zdaj dobro zastavljena. Z ustreznim delom bodo prej ali slej prišli tudi rezultati.”

> Jesenska točkovna bera članski ekipi obeta spokojno pomlad ...

“Drži, a nazaj se ne velja preveč ozirati. Fantje zavzeto vadijo, Za nami je obdobje najtežjih treningov, po katerih nam je na prijateljskih tekmah zmanjkalo nekaj svežine. Prave preizkušnje nas še čakajo.”

ALEŠ SORTA

---