Isakovićevo zanima le še športna psihologija

Doslej edina slovenska dobitnica olimpijske medalje v plavanju Sara Isaković je v nedeljo potrdila, da končuje športno pot. Sama pravi, da se je nameravala pripraviti za svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto v Kazanu, a je na zadnjih tekmovanjih spoznala, da ji manjka tista želja po premagovanju nasprotnic, zato se je odločila za konec kariere.

RADOVLJICA > "V bistvu sem dala svoji karieri še eno priložnost. Po olimpijskih igrah v Londonu sem si vzela leto premora, lani, ko sem gledala SP v Barceloni, pa sem nenormalno pogrešala plavanje. Nisem bila mirna in takrat sem si rekla, da ne vem, če je to zame res konec. Odločila sem se, da poskusim še enkrat. Nato sem šla na višinske priprave, kar je bil test realnosti. Pred tem sem super trenirala, a le enkrat na dan, bila spočita in zadovoljna. Ko sem šla na višino, pa sem videla, da sta dva treninga na dan in fitnes izredno naporna. Videla sem, kako je to težko in nisem se počutila dobro ne na treningih in ne na tekmah. Takrat sem vedela, da je to zame dovolj," pravi Isakovićeva.

“Nisem se več počutila kot stara Sara”

Sama meni, da bi napore treningov še nekako prebrodila, a: "Bila sem žalostna, ker se na tekmovanju nisem več počutila kot stara Sara z vizijo, da se bom borila in vse premagala. Prišla sem le še plavat. Tega občutka prej nisem poznala. Po drugi strani pa je bil to dober znak, da sem spoznala, da v meni ni več tega žara po dokazovanju. Zaradi tega sem si rekla: Sara konec je in ni mi bilo težko. A prav zaradi tega spoznanja sem bila potem spet srečna."

Šestindvajsetletna Blejka je največji uspeh dosegla leta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer je osvojila srebrno medaljo na 200 m prosto, istega leta je bila na tej razdalji tudi evropska prvakinja. Vztrajala je do iger leta 2012 v Londonu, ko je zadnjič nastopila na velikem tekmovanju. Istega leta je osvojila tudi svojo zadnjo medaljo z velikih tekmovanj, ko je ob Anji Klinar, Urši Bežan in Mojci Sagmeister na EP v Debrecenu s slovensko štafeto 4 x 200 m prosto osvojila bronasto medaljo.

"Uspehov je bilo še več. Medalje so se začele leta 2008, a že leta 2005 sem bila na svetovnem prvenstvu v Montrealu peta in zelo blizu medalje. Tudi leta 2007 sem bila v finalu svetovnega prvenstva v Melbournu. Vse se je nato poklopilo marca 2008 na EP. Tudi zaradi vseh teh izkušenj je prišla prva medalja, ki mi je dala največjo samozavest, obenem pa je bilo to zame največje presenečenje, saj sem se bolj kot na 200 m prosto pripravljala na delfinovo tehniko."

Obžaluje le odločitev, da se plavanju ni 100-odstotno posvetila še eno sezono

Po tej medalji se je vse stopnjevalo. "Vsak mesec sem bila sekundo hitrejša in z mislimi, da sem sposobna osvojiti olimpijsko medaljo. Na OI sem šla z drugim izidom sezone in tudi z visokimi pričakovanji. Tekmo sem sicer vzela kot vsako drugo prvenstvo in nisem bila obremenjena z igrami, kar je bilo takrat zelo pomembno. V vodi je bilo nato drugače, saj ko se dotakneš table, ne veš, ali si osvojil medaljo ali ne, a takoj nato je bil to zame nedvomno vrhunec kariere in najlepši trenutek v življenju."

Kot pravi tekmovalka, v karieri na trenutke obžaluje le odločitev, da se plavanju ni 100-odstotno posvetila še eno sezono. "Da bi takrat na SP v Rimu 2009 dosegla še kakšen super izid. Odšla sem na študij v Berkeley, v novo okolico, kjer sem se morala navaditi na novo življenje, kar me je športno malo ustavilo."

Prav zato je bila štafetna medalja v Debrecenu 2012 prava mala poslastica. "Dva meseca pred tem sem zmagala tudi na univerzitetni tekmi v ZDA, kar se bo seveda tam zapisalo v zgodovino univerze, a na evropskem področju je bila to res še ena lepa izkušnja, ko smo Slovenke dokazale, da sodimo v evropski vrh. V Londonu sem bila nato preveč utrujena za dober izid, a vseeno polfinale ni bil razočaranje. Sama sem seveda pričakovala več." Kot pravi, si najpomembnejše tekme občasno še vedno ogleda, predvsem v ZDA, kjer ob omembi olimpijske medalje takoj poiščejo posnetek na medmrežju.

Zanima jo le še področje športne psihologije

Kot še pravi Isakovićeva, je plavalna zgodba zaključena, zanima jo le še področje športne psihologije, saj je na Berkeleyju kar pet let študirala, kako športniki prenašajo stres in kako za to natrenirati možgane. To je tudi najpomembnejše sporočilo vsem mladim športnikom: "Možgane se da natrenirati za psihične in fizične napore. Drugo najbolj pomembno pa je, da se v življenju iz vsakega padca nekaj naučiš in z več padci postaneš bolj odporen. To te okrepi in izboljša. Možgani se podzavestno prilagodijo temu, nekako podobno, kot bi treniral mišice. Več kot daš skozi, boljše je. To se da dokazati tudi znanstveno, kar je zelo obsežno področje."

Plavalka svojo prihodnost vidi v Dubaju, kjer kot diplomantka univerze v Berkeleyju vidi številne izzive. V nadaljnje življenje bo prinesla tudi športne izkušnje. "Šport ti veliko da. Kot športnik si postaviš cilj in ga dosežeš. Vem tudi, kaj vse sem vložila v to, in vsi okrog mene, da se ta cilj uresniči. Na ta način sem spoznala, da je vsak cilj uresničljiv, če si to res želiš, če vanj verjameš in za to narediš vse."

STA

---