Igralska strast vselej premaga strah

“Led je prebit, koleno je zdržalo,” je po skoraj dveletni odsotnosti z nogometnih zelenic povedal Amel Džuzdanović, ki bo Kranj in prvo četrtfinalno tekmo slovenskega pokala ohranil v lepem spominu.

Amel Džuzdanović: “Verjamem, da lahko nadaljujem  
nogometno pot, po kateri sem hodil pred poškodbama.”   Foto: Jure Batagelj
Amel Džuzdanović: “Verjamem, da lahko nadaljujem nogometno pot, po kateri sem hodil pred poškodbama.”  Foto: Jure Batagelj

NOVA GORICA > V torek je na dvoboju s Triglavom dočakal nogometni preporod. Za igralce njegovega profila bi lahko rekli, da so posebej navezani na žogo. V dobrem in slabem. Stara modrost pravi, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Amel Džuzdanović si je moral v preteklih dveh letih večkrat ponoviti te besede. Zaporedni operaciji desnega kolena sta ga v seštevku stali dveh sezon. Jeseni leta 2015 je bil glavni ustvarjalec v novogoriški ekipi, z domiselnimi rešitvami v igri je oblekel dres mlade reprezentance v generaciji z Andražem Šporarjem, Miho Zajcem, Domnom Črnigojem ... Medtem se je za 23-letnega Ajdovca v dresu Gorice marsikaj spremenilo. Pomembno je bilo, da je v tem času imel podporo najbližjih, soigralcev, strokovnega štaba in kluba, s katerim je podaljšal pogodbo do konca prihodnje sezone.

> Je bilo kaj treme pred vrnitvijo na igrišče?

“Malo sem bil že nestrpen in lačen igre, saj sem bil v kadru že za dvoboja z Olimpijo in Celjem. Po drugi strani sem razumel trenerja, da me ne more takoj poslati v ogenj po poškodbah in dolgotrajni odsotnosti. Čaka me še precej dela, zlasti po kondicijski plati, a zdaj sem bolj sproščen. Koleno se je dobro odzvalo.”

V Domžale prihaja (oziroma se po osmih letih vrača) nekdanji reprezentant Andraž Kirm, ki je nazadnje igral za ljubljansko Olimpijo, kjer je končal na stranskem tiru. Pravico nastopa bo imel že na jutrišnji tekmi z Gorico v Novi Gorici.

> Za povrh ste že ob prvem dotiku žoge prispevali podajo za zmagoviti gol Gorice v Kranju.

“Lepo se je izšlo. Upam, da me bo še spremljala sreča oziroma se bom ognil smoli in ostal zdrav, kar je najpomembneje. Verjamem, da lahko nadaljujem nogometno pot, po kateri sem hodil pred poškodbama.”

> Kako ste se prebijali skozi obdobje brez nogometa?

“Po prvi poškodbi sem si rekel, da se bom vrnil še močnejši. Že takrat ni bilo preprosto spremljati dogajanja s tribune. Po psihološki plati sem drugo poškodbo občutil kot precej močnejši udarec. Medtem sem uvidel, koliko pogrešam žogo. Strast do nogometne igre me je vodila naprej. Obdobje v čakalnici je bilo mučno, a kdor čaka, dočaka.”

> V dveh letih se je v ekipi zamenjalo precej obrazov. Kako doživljate utrip v slačilnici?

“Moštveni duh je še vedno povezovalen, za kar gre posebna zasluga trenerjem. Pomembno je držati skupaj tudi v težkih trenutkih. Zrcalna slika so rezultati. Ni naključje, da je Gorica dvakrat zapored prvenstvo končala pod vrhom in si priigrala nastop v Evropi. Zdaj se nam ponuja priložnost, da naredimo korak naprej tudi v pokalu. Zmaga z 1:0 v Kranju nam sicer še ne zagotavlja uvrstitve v polfinale, smo pa na dobri poti. Še prej nas v prvenstvu čakajo Domžalčani, ki so čvrsta, agresivna, skratka neugodna ekipa, a pred domačimi gledalci se nimamo koga bati.”

> Zamenjali ste tudi številko dresa.

“Upam, da mi prejšnji nosilec dresa s številko 7 Mark Gulič ni zameril. Nisem želel več številke 26. Pred časom, ko sva se s tedanjim pomočnikom Andrejem Komcem vozila na zdravniški pregled, je stekel pogovor tudi o spremembi številke in nato je padla odločitev.”

> Svoj čas je goriško šampionsko obdobje s številko 7 že zaznamoval Saša Ranić, viden pečat je z njo pustil tudi Andrej Kotnik. Zdaj glavnega ideologa novogoriške igre pooseblja številka 8 z Rifetom Kapićem. Se v igri lahko dopolnjujeta ali sta nezdružljiva?

“Po igralnem slogu sva si podobna, a verjamem, da se lahko na tekmah lahko tako dobro ujameva kot na treningih. S Kapićem je lepo igrati.”

ALEŠ SORTA


Najbolj brano