• Grega Žemlja se bo drevi poslovil od poklicnega igranja 
tenisa.
    Grega Žemlja se bo drevi poslovil od poklicnega igranja tenisa.
    Foto: Vid Ponikvar / Sportida

Grega Žemlja danes in nikoli več

petek, 11. avgust 2017, 06:00

Na našem edinem Challengerju so domači igralci izpadli že pred četrtfinalom. Kljub temu bodo imeli slovenski ljubitelji tenisa drevi ob 20.30 veliko razlogov za aplavze, saj se bo od aktivne tekmovalne poti dokončno poslovil Grega Žemlja.

PORTOROŽ > Med vrsticami je tudi Grega Žemlja priznal, da so ga bližnji nagovarjali, naj poskusi še kakšno sezono, vendar je bil (komaj) 30-letni Gorenjec iz Žirovnice odločen: “Dovolj je bilo. Tenis mi je sicer pomenil vse, vendar sem se enostavno zasitil potovanj ter igranja na turnirjih drugega razreda. Zaključujem v Portorožu, kjer se bodo zbrali moji domači, novinarji in navijači, spored ekshibicije pa naj ostane skrivnost.”

Znano je, da se mu bodo pridružili slovenski Anglež Aljaž Bedene (številka 47 na ATP lestvici), odslej brez dvoma najboljši domači igralec Blaž Kavčič in 17-letna zmagovalka mladinskega Wimbledona med dvojicami Kaja Juvan. Predvsem z vrstnikom Kavčičem sta dobesedno orala ledino, kajti pred njima se nihče od Slovencev na svetovni lestvici ni prebil niti med najboljših 200, Žemlja pa je leta 2013 zasedal 43. mesto, kar je na sončni strani Alp še vedno rekord, ki ga pod zastavo Velike Britanije trenutno naskakuje Bedene. Marsikdo je Žemljo in Kavčiča doživljal kot nekakšna siamska dvojčka, vendar je bila njuna pot zelo različna, saj “Kavka” velja predvsem za garača, Žirovničan pa je bolj zaupal prefinjenemu občutku. Zavoljo tega se je kot eden redkih Slovencev dobro znašel tudi na travnati podlagi, ne nazadnje je v svoji najboljši sezoni leta 2013 v Wimbledonu razžalostil rusko lepotico Marijo Šarapovo z zmago nad njenim takratnim fantom Grigorjem Dimitrovim. Če bi poslušali številne lokalne poznavalce, bi lahko Žemlja v tenis vložil več, kar je sam že zdavnaj označil za neumnost, saj je kot večina vrhunskih igralcev vsakodnevno treniral od 4 do 6 ur. Za razliko od Kavčiča se s hujšimi poškodbami ni ubadal, zato pa ga je prav na vrhuncu zavrla mononukleoza, ki mu je verjetno preprečila turnirsko zmago najvišje kategorije. Tako njegov največji uspeh ostaja finale Dunaja leta 2012, ko ga je ustavil šele Juan Manuel Del Potro, čeprav je pred tem ugnal tudi takrat devetega s svetovne lestvice Janka Tipsarevića. Oba dosežka sta za njegove slovenske naslednike še vedno nedosegljiva! “Seveda mi je žal zaradi mononukleoze, toda po drugi strani sem se večinoma uspešno izognil poškodbam,” ostaja stoičen gorenjski mojster.

Svoj prvi Challenger je osvojil že leta 2008 v mehiškem Cancunu ter jih skupno pospravil šest (še na trinajstih je klonil v finalu), v karieri pa je zaslužil milijon in četrt ameriških dolarjev. S stališča slovenskega tenisa spominja na Žareta Lepotca iz balade Janija Kovačiča: prvi je slavil na seriji Challenger, prvi premagal člana Top 10, prvi se je uvrstil v glavni žreb Grand Slama, kot prvi in edini na tej ravni je povezal dve zaporedni zmagi, prvi je zaigral v finalu ATP turnirja in kot prvi okusil uvrstitev med najboljših 50 na svetovni lestvici.

Teniški navdušenci se bodo Grege Žemlje spominjali tudi po brezkompromisnem pristopu do reprezentance, saj je bil vedno pripravljen nastopiti v Davisovem pokalu in tukaj pušča vrata še rahlo priprta: “Vsaj za kakšne dvojice bom v primeru potrebe rade volje vskočil, kajti igranje za svojo državo je nekaj posebnega.” Tudi ko so ostali iskali izgovore, je bil Žirovničan vedno nared, pa četudi napol zaceljen - kakor leta 2014 proti Izraelu prav na portoroških igriščih, ko se je Slovenija borila celo za vstop v svetovno skupino. Ob tradicionalno sebičnem odnosu igralcev do reprezentance lahko le upamo, da bo Žemlja kmalu dobil spodobnega naslednika v vseh pogledih.

BORIS PLANINC


Povej naprej: