Gor na Kraški rob

Zakaj bi pohod začeli v Hrastovljah in se “martrali” čez stene Kraškega roba na 802 metra visok Kojnik, s katerim se začenja travnati greben, ki se čez Golič, Lipnik, Kavčič razteza do Žbevnice na Hrvaškem? Razlog je preprost. Na poti se ponuja vrsta naravnih in kulturnih danosti. Prva je že na začetku, cerkvica sv. Trojice z znamenitim Mrtvaškim plesom iz 15. stoletja. A pustimo slednjega za konec.

Slikovita pot po Kraškem robu Foto: Kristijan Sedmak
Slikovita pot po Kraškem robu Foto: Kristijan Sedmak

HRASTOVLJE > Po strmem klancu sestopimo v dolino Hrastovskega potoka. Ta priteče iz kraškega podzemlja, iz katerega se napaja Rižanski vodovod. Nekaj minut stopamo po poljski poti, potem pa nas markacije usmerijo desno in pot se začne zlagoma vzpenjati. Skozi podhod pod železniško progo Koper-Kozina in čez nekaj minut nas strmina že malce upeha. Kratek postanek pri označevalni tabli Štrkljevica ni odveč. Pred nami se pne previsna stena, v katero je bila nekdaj vklesana planinska pot, tudi gnezdišče zavarovanih vrst ptic. Odmaknjena od stene pa leži vas Zanigrad. Že 25 let nima stalnega prebivalstva. O nekdanjem živahnem utripu pričajo maloštevilni grobovi, posejani ob cerkvici sv. Štefana, ki stoji na spodnjem robu vasi. Svetnik goduje 26. decembra in takrat je v vasi praznik. Kmalu po osamosvojitvi Slovenije se je namreč v kraju uveljavilo žegnanje konj (lani je bilo že 22. po vrsti).

Vrnemo se proti vasi. Z leve strani nas ruševine domačij spominjajo na bogata leta, ki jih je vas nekoč živela. Pot nadaljujemo po od vode razdrapani gozdni poti proti Zazidu. Pot ni označena z markacijami. Usmerjevalne table so namenjene konjenikom. Na vrhu klanca se dolina razširi, travniki in obdelane njive pa nam dajejo vedeti, da vas ni več daleč. Med hišami se po asfaltirani poti usmerimo proti železniški postaji.

Vlaki na železniški progi Kozina-Rakitovec-Hrvaška so sicer redki, a če imamo srečo, lahko tisti trenutek kakšen pripelje mimo. Postaja je križišče; desno se pot usmeri na Lipnik in Golič, levo pa na Kojnik, naš cilj. Nekaj časa hodimo po gozdni poti, ki se nekoliko spušča, potem pa nas markacije usmerijo na desno.

Po strmi stezi se povzpnemo na Kraški rob in potem mimo lovskega zavetišča čez travnato pobočje na vrh Kojnika. V dolini počiva vas Podgorje, nad njo pa se pne istrski očak Slavnik. Na vzhodu premamijo pogled razgibana krajina Čičarije in suhi kraški travniki, ki se razraščajo vse do Žbevnice. Opravili smo polovico poti.

Do Kraškega roba sestopimo po isti poti, potem pa na desno proti Jampršniku. Med hojo se izogibamo jarkom iz druge svetovne vojne. Po kapitulaciji Italije so jih izkopali Nemci, ki so v Istri pričakovali izkrcanje zaveznikov. Pred nami se odpira Obadin ali podpejsko polje, ki ga lastniki še obdelujejo. Sestopimo na utrjeno makadamsko pot, ta vodi v Brežec, in jo uberemo na desno. Na križišču zavijemo levo, sestopimo skozi borov nasad in železnico Kozina-Rakitovec do asfaltirane ceste Zazid-Podpeč. Do hiš, ki se stiskajo pod pečino, ni daleč. Nad njimi se pne 17 metrov visok obrambni Stolp iz beneških časov. Čez dvorišče, ki je pravzaprav vaška ulica, sestopimo do Prkićeve hiše, ki je poleg Benkove hiše v Črnem Kalu eden redkih ostankov najstarejšega stavbnega izročila pod Kraškim robom oziroma v Bržaniji, prehodni pokrajini med apnenčastim Krasom in flišno Istro. Postanemo na dvorišču Prkićeve hiše in zremo proti našemu cilju, Hrastovljam. Po strmi klančini pod železniško progo Kozina-Koper sestopimo do cerkvice sv. Helene in naprej navzdol po pobočju. V nogah že malce čutimo prehojeno pot, a do cilja ni več daleč. Odprta železna vrata hrastovskega tabora in znamenite stenske poslikave v notranjosti cerkvice nas vabijo. Po šestih urah hoje je prav, da se umiri tudi duh.

IRENA CUNJA

Prispevek je nastal v sodelovanju s Planinskim društvom Sežana.


Najbolj brano