Boštjan Nachbar: Potrebna je temeljita prenova (foto)

Leta tečejo in tudi Boštjan Nachbar z velikimi koraki stopa športni upokojitvi naproti. O tem, kaj bo počel čez mesec dni, še ne ve. Po končanem devetem košarkarskem kampu bo ta teden zagotovo čas za počitek.

Odpri galerijo

KOPER > Še malo in mimo bo deset let, odkar je največje mesto slovenske Istre postalo tudi sestavni del življenja Boštjana Nachbarja. Če je v mladosti sem prihajal poleti k babici, se je pred desetletjem vključil v vodenje (na daljavo) košarkarskega kluba, ki se je zanj končalo s hitrim umikom z mesta predsednika. Bolj uspešna je zgodba s košarkarskim kampom, ki je minuli teden potekal že devetič zapored.

> Zdi se mi, da ima vaš kamp iz leta v leto večji odziv tudi v tujini. Je res tako?

“Zanimanje raste. Letos je bilo 73 otrok, čeprav je kapaciteta največ 70, prek 20 jih je bilo na čakalni listi, ki smo jo zaprli že pred skoraj dvema mesecema. Verjetno bi moral odpreti še drugo izmeno, ampak časovno ne gre. Zame je poletje zelo kratko. Na kampu je zelo razgibana druščina. Dvanajst otrok je iz Nemčije, dva sta iz Italije, ostali so iz različnih krajev Slovenije. Tu vsi postanemo eno, po dnevu ali dveh se otroci začnejo družiti in postanejo prijatelji.”

> Se otroci vračajo?

“Približno 50 do 60 je tistih, ki so bili vsaj enkrat na kampu. To pomeni, da dobro delamo. Vsako leto imamo 40 do 50 novih udeležencev. Devet nemških otrok prihaja iz Bamberga, tudi trener mladinskega pogona, trije so od drugod. Za njih je to atraktivna lokacija in okolje, kjer ima košarka korenine; oni Slovenijo vidijo kot del yu basketa. Vabi jih morje, košarka pa je rdeča nit. V Bambergu bi radi pripeljali še več otrok, zato bomo sodelovanje najbrž še razširili.”

> Ali kateri udeleženec iz prvih kampov igra že kakšno vidnejšo vlogo?

“Luka Rupnik je bil pri nas na začetku kampa, nekaj fantov je blizu prvih lig, tudi fantje iz Nemčije so v mladinskih državnih selekcijah. Smo na točki, ko bomo morali kamp razdeliti na dva dela: enega za mlajše in začetnike, drugega za starejše in z njimi bomo morali delati resneje. Razpon med obojimi je velik.”

> Sta se z Rupnikom kdaj pogovarjala o kampu?

“Takrat je bil samo del izmene, kajti del časa je preživel na kampu KZS. Bil je še majhen, ampak zanj so vsi govorili, da bo postal igralec. Bom počakal, da še malo odraste in ga bom potem vprašal, kako se spomni tega dela košarkarske poti.”

> Bo kamp že kmalu postal pomembnejši del vašega življenja?

“Zagotovo me delo z mladimi zelo veseli, čeprav ne kot trenerja, ampak bolj v ozadju kot organizatorja ali svetovalca. V Sloveniji žal ni prostorske kapacitete za ambicioznejši program. Zelo rad bi, da bi se delo v mladinskem pogonu pri nas dvignilo na višjo raven, da bi bila povezava med klubi boljša, da bi lahko pomagali reprezentanci ... Ves sistem bi potreboval temeljito prenovo. Ne vem pa, koliko bi bili ljudje, ki so zdaj vpeti v košarko, pripravljeni na spremembe utečenega sistema. In na to, da bi se bivši reprezentanti vrnili in aktivno pomagali pri spremembah.”

Vsi klubi Boštjana Nachbarja: Olimpija Ljubljana (1997/98), KK Maribor (1998/99), KK Pivovarna Laško (1999/00), Benetton Treviso (2000/02), Houston Rockets (2002/04), New Orleans/Oklahoma City Hornets (2004/06), New Jersey Nets (2006/08), Dinamo Moskva (2008/09), Efes Pilsen (2009/2011), UNICS Kazan (2011/2012), Brose Baskets (2012/2013), FC Barcelona (2013-2015).

> Ampak na KZS je glavno operativno funkcijo prevzel bivši reprezentant Rašo Nesterović, v delo naj bi se vključil Marko Milić ...

“To je zagotovo dobro. Ni pa vse reprezentanca! Potrebujemo tudi močne oziroma močnejše klube. Tu smo v zadnjem desetletju in več nazadovali, izgubili smo mesto v evroligi, kar je velik udarec. Iluzorno je pričakovati dobro reprezentanco brez močnih klubov.”

> Na EP do 20 let so le trije ali štirje slovenski igralci čez sezono imeli tudi pomembnejšo vlogo v klubih. V vaših časih je bilo vse drugače.

“Tako je. Od Milićeve in Rašove (Nesterović, op. a.) generacije do Gogijeve (Goran Dragić, op. a.), to je razpon desetih let, so nosilci hitro prevzeli pomembne vloge v ekipah in so naši košarki ogromno dali. Videti je, da število kvalitetnih košarkarjev vse bolj upada in to mora biti alarm. To dejstvo je potrebno sprejeti in začeti delati, da se kaj spremeni na bolje.”

> Alarm je že to, da v klubih ne zaupajo mladim igralcem. Starost ključnih igralcev slovenske lige je dovolj zgovorna.

“Seveda, absolutno. Da mladi lahko igrajo, morajo kvalitetno delati. Ne morem reči, da so vsi vredni zaupanja, po drugi strani pa nekateri klubi gledajo zgolj na rezultat. Tako nastane začaran krog. Nam bi morala biti za zgled Litva, ki je v vseh pogledih primerljiva z nami. Vsako leto ustvarijo kar nekaj kvalitetnih igralcev, kar je seveda plod načrtnega dela. Učiti se moramo od teh, ki imajo uspehe. Tudi Srbi delajo dobro, pa sem prepričan, da se večina njihovih klubov ne more pohvaliti z večjimi proračuni od naših. Nova generacija na KZS bo šla skozi nekaj težkih let in skušala spremeniti sistem.”

> Bi tudi vi morda sodelovali s KZS?

“Vedno sem pripravljen sodelovati, saj smo s temi fanti igrali skupaj in smo dobri kolegi. V sodelovanju po koncu kariere ne vidim težav. Super je, da gre Sani (Bečirović, op. a.) v Panathinaikos, ampak po drugi strani je to velika škoda za slovensko košarko, da se ga doma ne ceni toliko, kot ga v Grčiji. In bojim se, da bo po podobni poti stopil Jaka Lakovič in še kdo, Smodiš je neizkoriščen ... Vsi bi morali združiti moči.”

> Ste kaj bliže odločitvi, če boste sploh še igrali na poklicni ravni?

“Prvič v življenju sem na pravih počitnicah. Delam po programu za ohranitev telesne priprave, da bom pripravljen, če bom sklenil kakšno pogodbo. Imel sem nekaj zanimivih stikov s klubi iz evrolige, a dlje od stikov nismo prišli. V naslednjem mesecu se moram odločiti, ali bom še igral ali ne. Za mano je 18 let profesionalne košarke. Počutim se sposobnega igrati, vprašanje pa je, če res še želim igrati. Danes je odgovor bolj ne. V ospredju je vse bolj družina. Hčerka Tara gre v šolo, zato bi v poštev prišla izkušnja, v kateri bi vsi uživali. Če bom igral, bo pa to zanesljivo moja zadnja sezona.”

> O igranju pri kateremu od slovenskih klubov pa niste razmišljali?

Ne, ampak pošteno povedano, niti ne vem, kakšen je položaj v Olimpiji ali Krki. Gre za edina kluba, za katera bi igral pri nas. Če bi Olimpija še bila v evroligi, bi se z veseljem dogovoril. V tem položaju je bolje, da igrajo mladi. Neumno se mi zdi, da bi jim “starček” vzel priložnost.”

> Če boste kam šli, ne bo v ospredju le denar?

“Zaradi hčerke je pogoj, da je v kraju, kjer bi igral, mednarodna šola. Veliko igralcev odhaja v lige, kjer sezona traja največ pol leta. Na Cipru, v Katarju in košarkarsko podobnih deželah se da uživati in dobro zaslužiti. Tudi sam razmišljam o tem. Lahko povem, da sem bil najdlje v pogovorih z italijanskim prvakom Sassarijem, ampak tam ni mednarodne šole. Če bi bila, bi se verjetno odločil zanje.”

> Beseda, dve o reprezentanci, ki je močno oslabljena. Za nameček ne bo nič niti z Američanom Dunstonom.

“Sam sem proti naturalizaciji igralcev. Če igralec pred 18 letom starosti dobi državljanstvo, potem naj bo. Ampak če pa ostali lahko - in to počnejo -, se mi zdi absurdno, da te potem država onemogoči, kot je primer z Dunstonom. Ko v tujini razlagam, kaj vse nerazumljivega se v športu dogaja pri nas, od davčnih obremenitev do nezmožnosti privatizacije klubov, ne morejo verjeti. Sami sebe uničujemo. Ekipa na papirju ni prav močna. Mogoče lahko stavimo na to karto, da igramo blizu doma.”

> Ekipa je zdaj oslabljena na vseh igralnih mestih.

“Žal bo šlo še nekaj časa navzdol, to je realnost. Vse ekipe, razen redkih izjem, gredo čez vzpone in padce. Ampak stik moramo obdržati. Tudi zato, da ohranimo ugled in spoštovanje, ki smo ju s težavo priborili.” ROK MAVER

---