Anže Petrič: manjka le še evropsko zlato

Tudi oktober je ponudil več uspešnih nastopov tekmovalcev pretežno v individualnih športih, v športnem uredništvu PN pa smo se odločili za balinarja Anžeta Petriča, ki je na evropskem prvenstvu v Kopru v dresu slovenske reprezentance skupaj z Alešem Borčnikom osvojil srebrno medaljo v štafetnem zbijanju.

VIPAVA > “Kot otrok sem treniral tek, nogomet, košarko, potem pa vse opustil. Prvi teden po končani osnovni šoli mi je bilo dolgčas. Doma sem našel manj-še krogle in začel balinat. Oče me je peljal na treninge in s prvimi rezultati me je vleklo naprej,” svoj začetek v balinarskem športu opisuje 26-letni Anže Petrič, član kobjeglavskega Hrasta, svetovni prvak leta 2011 in dobitnik dveh srebrnih in treh bronastih odličij z velikih tekmovanj - vse v navezi z Alešem Borčnikom.

> Hrastu, s katerim ste bili v sezoni 2012/13 državni prvak, trenutno ne gre po načrtih.

“Lani smo zgodaj začeli s treningi in dobro odigrali do finala. Tam se je že poznala zasičenost, zato smo finale izgubili. Letos se je trener odločil, da začnemo pozneje in to se malenkost pozna.”

> V slovenski ligi je precej nihanj v razmerjih moči. Kakšna bo letos vloga Hrasta?

“To se dogaja zaradi prestopov, pa tudi zaradi tekmovalnega sistema. Predlani je bil večji poudarek na tehničnih disciplinah. Ko sva se z Markom Švaro vrnila, smo prevladovali predvsem v hitrostnih zbijanjih, letos je spet poudarek na klasičnih igrah, kar se nam pozna. Ni panike, zaupam v ekipo. Zagotovo bomo napadali naslov državnega prvaka.”

> V štafetnih bojih verjetno na izide zelo vpliva medsebojno poznavanje.

“Več kot igraš skupaj, bolje poznaš partnerja soigralca. To se nama z Alešem Borčnikom v reprezentanci pri štafetnem izbijanju zelo pozna. Na Hrvaškem sva v Buzetu tri leta igrala skupaj. Drug drugemu sva zaupala, skupaj trenirala štirikrat do petkrat tedensko, zdaj pa tolikokrat skupaj na leto. Vsak trenira zase, z reprezentanco imamo na leto le nekaj dni skupnih priprav. Z Alešem na lastno pobudo trenirava skupaj. Če hočeš rezultat, je potrebnega tudi nekaj odrekanja.”

> Vajino delo se pozna v odličjih in izenačenem svetovnem rekordu. Ta še drži?

“Ne, lani so ga na 60 točk povišali Hrvati in Italijani. To je neke vrste magična meja.”

> V Kopru sta z Borčnikom osvojila srebro. Sta bila pred začetkom tekmovanja prepričana, da se vama tokrat ne more izmuzniti zlata medalja?

“Ne. Italija, Francija, Hrvaška in mi smo si tako izenačeni, da si lahko tudi četrti. Na svetovnem prvenstvu so se v boj za odličja vmešali tudi Kitajci. Odloča trenutna forma in počutje, sva pa seveda upala na evropski naslov, ker nama samo še ta manjka.”

> Kaj vama je pomenilo igrati doma?

“Publika te ponese. Tako pomembne tekme še nisem igral pred domačimi gledalci in nisem bil prepričan, ali bo to dodaten pritisk ali pa pomoč. Izkazalo se je, da je bil plus.”

> V soboto ste proti Trati v hitrostnem zbijanju dosegli kar 48 točk.

“To je res odličen dosežek, pred začetkom prvenstva sem se namreč pripravljal izključno za štafeto za EP. Tam tečeš 20 sekund, v hitrostnem zbijanju pa pet minut zapored. Po EP sem se odločil, da bom intenzivneje treniral tudi ostale igre. Bil sem soliden in presenečen nad svojo kondicijo. Že na drugem treningu sem beležil dobre rezultate, na zadnjem pred začetkom lige sem zadel 48 od 48 metov. Potem pa v prvenstvu najprej 46, nato 47 in zdaj 48.”

> Sodite med vrhunske balinarje, zato je logično vprašanje, zakaj niste profesionalno v tem športu?

“Za kaj takega moraš obvezno v tujino. Na Hrvaškem sem bil pri Triu v Buzetu tri leta. Potem sem dobil službo pri Petrolu in moral sem temeljito razmisliti, kaj narediti. Saj v tujih klubih zaslužiš več, ampak le za določen čas. Odločil sem se za službo in za vrnitev v Hrast, predvsem zaradi urnika dela. Tudi če mi šef dovoli zamenjavo, se moram o tem dogovoriti s sodelavci, saj ne želim nobenih zamer ali slabe volje. Če igramo doma ob sobotah, dopoldne delam v jutranji izmeni, ob 13. uri končam, uro kasneje pa sem že v sežanski dvorani. V tujih klubih je ponavadi tako, da kak starejši možak, ki ima denar in rad ta šport, podpira klub. Enako je bilo na Hrvaškem pri Triu v Buzetu. Tega je hitro lahko konec.”

> Če ne bi dobili službe, bi šli v tujino?

“Zagotovo. Saj sem imel ponudbe in še vedno jih imam. Tudi poleti so me vabili na Hrvaško.”

> Trenirate v Kobjeglavi?

“Ne, tudi treniramo v Sežani, ker je pri nas le dvostezno balinišče, rabimo pa štiristezno. Dolgo se govori o novi dvorani, žal pa za zdaj nič ne kaže, da bi se kaj premaknilo. Za klub so vožnje in najem dvorane precejšnje finančno breme.”

> Verjetno pa so pomembne razlike med tereni v posameznih dvoranah, vročem občinstvu - mislim na gostovanje v Hercegovini v evropskem tekmovanju?

“To drži. Nekje je zvit teren, asfalt in to je prednost za domače. V Ljubuškem, kjer smo se merili z Radišići, je bila podlaga izjemno gladka. Tam sem igral tudi v klasičnih igrah. Tako sem od dveh ur uradnega treninga kar uro in pol bližal in spoznaval, kam pada krogla in iskal občutek za dolžino, kar je bilo na koncu pomembno. Bilo je vroče, dvorana polna, pa tudi manjši konflikt, ki se je na srečo rešil brez posledic.“

> V čem je največja razlika med vami in Francozi iz Saint Vulbasa, s katerimi ste se merili v četrtfinalu lige prvakov?

“Pol ekipe je francoske reprezentance. Naši klubi se težko primerjajo s tujimi. Naši najboljši igralci pač odhajajo v tujino.”

> Kaj bi še radi dosegli?

“Manjka mi še evropska krona. Sanje o mavrični majici, v katero oblečejo svetovnega prvaka, so se mi že uresničile. Pa svetovni rekord bi z Alešem rada vrnila. Sicer sva 60 točk že dosegla, a dosežek s treninga ne šteje.” ROK MAVER

---