“Šport je koristen do določene meje”

Dušana Mesesnela (športnim) rekonvalescentom ni treba posebej predstavljati. Ob nedavnem odprtju centra za kinezioterapijo je spregovoril o naravi poškodb, preventivi in zdravljenju z gibanjem.

Priprava za vadbo s pomočjo dodatne elektrostimulacije Foto: Leo Caharija
Priprava za vadbo s pomočjo dodatne elektrostimulacije Foto: Leo Caharija

KROMBERK > Kaj sploh je kinezioterapija? ”V osnovi je to zdravljenje z gibanjem. Z izboljšanjem motoričnih sposobnosti, kot so gibljivost, moč, koordinacija ..., poskušamo izboljšati zdravstveno stanje človeka,” je pojasnil Vipavec Dušan Mesesnel, ki je v preteklih dveh desetletjih dodobra spoznal naravo poškodb oziroma okvar in razvil posebne pristope k zdravljenju le-teh.

Svojo poklicno pot je zastavil pred dvema desetletjema v Sežani, kjer se je pri košarkarjih tedanjega Kraškega zidarja moral vživeti v raznovrstne vloge, od maserja do kondicijskega trenerja. Tudi pozneje je imel v reprezentančnih selekcijah razširjen delokrog. Sodeloval je s slovenskimi košarkarji na evropskih prvenstvih v letih 1999, 2001 in 2003, pa z rokometno reprezentanco na evropskem prvenstvu in olimpijskih igrah leta 2004. Bil je del smučarske in kajakaške izbrane vrste ter sodeloval s številnimi športnimi ekipami po Sloveniji in tudi tujini. Vpetost v športne kolektive mu je dala širino in razgledanost. Medijski odmev pa ga je spremljal po hudih poškodbah in uspešnih terapijah rokometnih reprezentantov Vida Kavtičnika, Uroša Zormana, pa tisti čas najboljšega strelca v prvi slovenski nogometni ligi Etiena Velikonje ter mnogo drugih uspešnih športnikih.

“Pri naštetih je šlo za tipične poškodbe križnih vezi, ki so sicer kar hude, a tudi z dokaj predvidljivim časom okrevanja in dokaj gotovo vrnitvijo na fizično stanje pred poškodbo. Eno bolj zoprnih poškodb oziroma kasnejšo rehabilitacijo le-te je imel hrvaški košarkar Emilio Kovačić , ki je svoj čas branil barve ljubljanske Olimpije. Na tekmi si je strgal patelarni ligament oziroma pogačično vez. Pojavila se je kopica pooperativnih zapletov. Narobe je šlo vse mogoče, ogrožena je bila nadaljnja kariera. Poškodbo smo uspešno sanirali in Emilio je lahko kariero uspešno nadaljeval. Posebna zgodba je rehabilitacija Lucije Mlinarič, ki je hudo zbolela, nato pa se je vrnila v svetovni kotalkarski vrh. Pri tako hudih poškodbah ne govorimo več samo o sanaciji poškodbe, ampak o celoviti rehabilitaciji športnika, ki velikokrat zajema tudi razne psihološke in motivacijske prijeme. Depresije in izguba volje za delo med rehabilitacijo v takšnih primerih niso nič neobičajnega.”

> Kakšen pristop izvajate?

“S svojo ekipo velik poudarek namenjamo izboljšanju moči, gibljivosti, koordinacije ..., kar največkrat predstavlja rdečo nit pri preventivi in kurativi večine ortopedskih težav. Pri povečanju moči oslabljenih mišic se poslužujemo posebne metode treninga moči s pomočjo dodatne elektrostimulacije mišic, ki se je v praksi pokazala za izjemno učinkovito sredstvo pri povečevanju moči. Sicer pa je naš pristop enak do vseh. Vsakemu se posvetimo stoodstotno in na osnovi pogovora, kliničnega stanja in osebnih želja naredimo plan dela. Koliko bomo s posameznikom delali, je odvisno od tega, kaj hoče sam doseči. Kavtičnika smo morali v štirih mesecih pripraviti za nastop na olimpijskih igrah. V ta namen smo delali tudi po osem ur na dan. Velika večina rekonvalescentov nima tako visokih ciljev, zato tudi ni potreben tako intenziven in obsežen plan rehabilitacije.”

> Kaj botruje športnim poškodbam?

”Športne poškodbe in okvare pomenijo pri športnikih nenehno tveganje in hkrati bojazen športnika. Pogosto so odločilni dejavnik športnikove uspešnosti ali neuspešnosti. Velikokrat je ravno poškodba oziroma okvara vzrok za predčasno prekinitev športne poti. Preprečevanje ter strokovna rehabilitacija športnih poškodb so za tekmovalni uspeh pomembni vsaj tako kot trening. Športna poškodba lahko tekmovalno-vadbeni proces ovira, začasno prepreči, v izjemnih primerih pa za vselej onemogoči nadaljnje ukvarjanje z istim športom ali celo s športom nasploh. Pod pojmom športne poškodbe in okvare razumemo poškodbe, nastale pri športu na športnem terenu. Za športno poškodbo je značilen akuten nastanek ob enkratnem delovanju vzroka za njen pojav (zvin gležnja, ruptura sprednje križne vezi, ...). Za športno okvaro pa je značilen počasen nastanek ob večkratnem delovanju vzroka za njen pojav. Vzrok so največkrat vadbene obremenitve (prepogoste, preveč intenzivne, …), ki presegajo limit strukturalnega prilagajanja organizma na stres. Okvare so največkrat posledica preobremenjenosti. Pojavljajo se v športu, v katerem je prisotna visoka intenzivnost treniranja, pa tudi v poklicih, ki velikokrat zahtevajo enolično (pre)obremenjevanje posameznih sklopov telesa. Posledice se kažejo kot bolečine v mišicah, vezeh, tetivah, kosteh, hrustancu ter velikokrat izjemno ovirajo vadbeni oziroma delovni proces in so včasih neozdravljive. Veliko poškodb in okvar se da preprečiti z ustrezno preventivno vadbo.”

> Kako se je spremenila narava poškodb?

“Opažamo bistveno več poškodb kolenskih križnih vezi predvsem pri mladostnikih. Razlog je verjetno v vse večji intenzivnosti vadbenega procesa, nekaj pa gre gotovo na račun vse boljše diagnostike. Pred 20, 30 leti je to velikokrat pomenilo konec kariere. Medicina je v zadnjem času zelo napredovala, tako da se po moji oceni vsaj 90 odstotkov športnikov po poškodbah vrne na isto raven kot pred poškodbo.”

> Kakšen je časovni okvir terapij?

“Odvisen je od narave in teže poškodb oziroma posameznikovih hotenj. Nekdo si želi preteči maraton oziroma nastopiti na olimpijskih igrah, drugi je zadovoljen, če se lahko odpravi brez bergel v službo.”

> Koliko mora sam posameznik vložiti v okrevanje?

“Precej. Delež nas terapevtov je po moji oceni približno 30-odstoten, ostalo je odvisno od prizadevanj rekonvalescenta. Nekdo, ki pride do nas zaradi bolečega hrbta, mora še ogromno postoriti sam, če se hoče znebiti težav. Naša naloga je, da poleg ustrezne terapije ljudi tudi podučimo, kaj in kako ukrepati, da si lahko pomagajo sami. Velikokrat je treba spremeniti tudi ustaljene življenjske vzorce in vztrajati pri tem. Poskrbeti je treba za svoje počutje še preden se pojavijo bolečine. Ko boli, je že nekoliko pozno.”

> Koliko je to sploh mogoče pri današnjem življenjskem slogu?

“Narava dela se je spremenila. Veliko več je statičnih oziroma sedečih del, prisilnih drž, kjer trpijo hrbet, ramena, komolci …, Večurno vsakodnevno delo za računalnikom oziroma prisilne drže puščajo posledice na organizmu. Negativne učinke delovnih okoliščin si prizadevamo zmanjšati tudi s športom oziroma s preventivno vadbo.”

> So kateri športi še posebej na udaru oziroma izpostavljeni poškodbam?

“Ni pravila. Opažamo pa, da je ogromno najstnikov med 12. in 20. letom poškodovanih. Mislim, da so zahteve v nižjih starostnih kategorijah prevelike. Vsi bi radi imeli zmagovalce. Preveč oziroma preozko se trenira. Druga težava je bazične narave. Včasih so se otroci v predšolskem obdobju lovili, skakali in igrali v naravi in se na ta način zelo okrepili. Danes je tega bistveno manj, zato tudi vezivno tkivo oziroma sklepi niso več tako čvrsti in odporni kot nekoč. Tako si razlagam zgodbo o velikem številu poškodb pri mladih športnikih.”

> Ali obstajajo bolj in manj zdravi športi?

“Vrhunski šport je največkrat daleč od zdrave dejavnosti. Šport v rekreativnem smislu naj bi dvigoval kakovost življenja in izničeval negativne posledice delovnega okolja, ampak neredko se dogaja, da se velika večina rekreativcev sooča s poškodbami in, kar je še huje, s preobremenitvenimi sindromi. Neredko nekateri trenirajo več, kot so profesionalci trenirali pred dvema, tremi desetletji. Soočajo pa se z istimi težavami kot vrhunski športniki, za katerimi vendarle stoji strokovni štab oziroma medicinska ekipa. Rekreativci pa so največkrat prepuščeni sami sebi. Ne upoštevajo signalov, ki jih pošilja telo. Poškodbe in težave so zato lahko kar hude. Nekje sem zasledil posrečen izraz profesionalni rekreativci. Ti so, kar zadeva poškodbe, najbolj na udaru. Potem imamo ljudi, ki se ukvarjajo s športom in rekreacijo sezonsko oziroma kampanjsko. Tudi to ni dobra popotnica, kar zadeva zdravje. Najbolje je določen šport izvajati kontinuirano, predvsem pa zmerno in primerno svojim letom. Nekdo, ki se začne udejstvovati pri 40-ih in nima ustrezne podlage niti znanja, ko se podaja na športno pot, potrebuje ustrezno strokovno pomoč, da se lahko varno ukvarja z določeno dejavnostjo. Tistim, ki so se odločili za aerobne dejavnosti, kot so tek, kolesarjenje, plavanje, … in so starejši kot 40 let, bi svetoval tudi preventivni zdravniški pregled pred pričetkom vadbe.”

> Bliža se začetek smučarske sezone. Kakšni so nasveti za na sneg?

“Tudi smučarji so naši dokaj redni gosti. Kopici poškodb na snegu botrujejo karving smuči in nezadostna kondicijska priprava. Te smuči omogočajo lažje in hitrejše učenje ter doseganje bistveno višjih hitrosti brez prepotrebnih izkušenj. Ko si čez teden vsak dan šest, sedem ur na smučeh, brez ustrezne kondicijske priprave, se rado kaj zalomi. Tudi zato je potrebno izobraževanje. Kdor se odloči, da bo uspešno in varno pretekel maraton, se zanj prej obsežno pripravi, na smučanje pa se nekateri podajo precej lahkomiselno.”

ALEŠ SORTA


Najbolj brano