(Ne)ponovljiva katarska zgodba

“Boljše ne gre.” Tako je organizacijo nedavnega svetovnega prvenstva za rokometaše v Katarju pospremil Peter Ljubič, ki je z Nenadom Krstićem sodil že na devetih velikih reprezentančnih tekmovanjih.

Kozinska sodnika Peter Ljubič (levo) in Nenad Krstić   pred dvobojem osmine finala svetovnega prvenstva med Švedsko in Poljsko.  Foto: Stephane Pillaud
Kozinska sodnika Peter Ljubič (levo) in Nenad Krstić pred dvobojem osmine finala svetovnega prvenstva med Švedsko in Poljsko.  Foto: Stephane Pillaud

AJDOVŠČINA > Kozinska sodnika Peter Ljubič in Nenad Krstić sta znova dobila potrditev, da ju v mednarodni rokometni zvezi posebej cenijo. Tudi v Katarju sta upravičila naziv prvorazrednih delilcev pravice. Tako so jima zaupali poslastico svetovnega prvenstva (SP), polfinalni obračun Francije in Španije. Še pred tem sta sodila tri razburljive obračune skupinskega dela in tekmo osmine finala med Poljsko in Švedsko. Po vrnitvi v domovino nista imela veliko počitka. Včeraj sta sodila dvoboj lige prvakov v Parizu, že konec marca pa se bosta vrnila v Katar, kjer ju čaka sojenje v ligaškem državnem prvenstvu.

Tudi sicer imata precej izkušenj z bogato državico v Perzijskem zalivu. Prvič sta sodila v Katarju že leta 2008, zato sta do neke mere pričakovala visoke organizacijske standarde. ”Praviloma so najeli najboljša razpoložljiva podjetja, da je vse delovalo, kot je moralo. Če so se zgodili kakšni spodrsljaji, pa so jih nemudoma odpravili,” je povedal Peter Ljubič, ki je v sedmih letih opazil ogromne razvojne premike. Tako na infrastrukturi kot tudi v športnih okvirjih. “Rokometna liga oziroma klubi so naredili velik korak naprej. Ko sva se prvič mudila v Katarju, so bile najboljše ekipe na ravni spodnjega dela slovenske 1. B lige. Ta čas pa bi se katarski prvak potegoval za mesto v najboljši slovenski četverici. V osemčlanski ligi imajo tri policijske in tri vojaške klube, ki razpolagajo z državnim denarjem,” je pojasnil Ljubič, ki pravi, da je skladno z velikimi vložki viden tudi napredek.

Ljubič o sojenju na svetovnem prvenstvu: “Dolgo objemanje krožnega napadalca je prineslo dve minuti, nevarno potiskanje v zraku prav tako. Pod drobnogledom je bilo tudi posredovanje pri prodorih ena na ena s krilnih položajev. Ta interpretacija je zlasti mlajšim sodnikom v skupinskem delu povzročala največ težav. Do izločilnih dvobojev smo potem našli skupno sodniško točko. Ocen kontrolorjev sodniki sicer nismo imeli na vpogled, splošna ocena pa je bila, da je bilo sojenje pozitivno. Podobno menim tudi za dvoboje Slovenije, ki sem si jih vse tudi ogledal. Morda je bila izjema tekma z Danci, ko sta katarska sodnika našim reprezentantom podelila dva rdeča kartona. Eden je bil gotovo prestrogo dosojen, sicer pa je bil rezultat realen. Moje mnenje je, da sodniki niti na eni tekmi Slovenije niso vplivali na končni izid.”

Športna motivacija

Tekmovalna ovira je katarski način življenja. ”Ker so Katarci preskrbljeni, jih je težko motivirati za športne cilje. Njihovo življenje je sestavljeno iz posedanja po trgovskih centrih, vožnje z avtomobili prestižnih znamk in uporabe najsodobnejših tehnoloških pripomočkov. Zdravstvo, šolstvo, elektrika, voda so brezplačni. Za vsakega otroka dobijo določeno vsoto denarja. Kredite imajo izredno ugodne. Enkrat na leto oziroma vsaki dve leti pa emir praviloma izda odločbo, da kreditov ni treba več odplačevati. Ker nimajo življenjskih težav, jih drugi svet ne zanima. Prav z rokometnim SP so skušali dvigniti tudi športno kulturo, a za to bo potreben čas,” je pojasnil Ljubič, ki pravi, da si je rokomet s SP za nogometom utrdil status športa številka dve oziroma je postal prvi dvoranski šport v državi.

“Uspeh bo gotovo vzbudil pozornost pri mladih. V medijih je bil prej rokomet omenjen le izjemoma, zato bom zdaj z zanimanjem spremljal, ali bo domača liga po SP dobila več prostora. Če se bo to poznalo pri obisku gledalcev, je težko reči. Midva sva bila lani v Dohi, ko je gostila dirko svetovnega prvenstva v motociklizmu, a je bilo gledalcev zelo malo. Tribune je zasedlo denimo 1000 tujcev in le peščica domačih radovednežev. Na rokometno SP so sprva pripeljali pripadnike vojske in policije, zaključni boji pa so vzbudili tudi zanimanje ostalih,” je pojasnil Ljubič, ki meni, da uspeh domače reprezentance ni bil posledica sodniškega vetra v jadra.

Ljubič o nadaljnjih sodniških izzivih: “Na zaključnem turnirju lige prvakov sva sodila lani, tako da letos ne bova v izboru. Morda naju po letu 2011 spet povabijo na klubsko svetovno prvenstvo Super Globe. Sicer pa je na vrsti dokazovanje za nominacijo in sojenje na evropskem prvenstvu prihodnje leto na Poljskem. Starostna omejitev za sodnike je 50 let. Po teh merilih imava pred sabo poleg tekoče še dve sezoni. Od velikih reprezentančnih tekmovanj so torej v igri še olimpijske igre v Riu 2016 in svetovno prvenstvo za rokometaše v Franciji 2017. Z Nenadom upava, da se bo ta scenarij uresničil. Zavedava pa se, da si lahko že po eni slabo sojeni tekmi na stranskem tiru.”

Sodniški kriterij

“Kopico katarskih tekem sem si ogledal v posnetku. Kot sem videl, je bilo sojenje korektno. Pošteno so se prebili v finale in si zaslužili srebrno medaljo. Zame je to sicer presenečenje, ker je bila ekipa povprečna. Se je pa poznalo dveletno delo trenerja Valera Rivere. Moštvo je v tem času vsaj šest, sedem mesecev preživelo skupaj v Barceloni in se pri tem tudi otreslo arabske miselnosti oziroma pristopa k vadbi. Ekipa je bila sijajno telesno pripravljena, kar se je sprva videlo že na tekmi s Slovenijo in tudi na sledečih dvobojih. Na poti do uspeha je seveda nepogrešljiv tudi motivacijski dejavnik domačega igrišča. Navijaška komponenta v Katarju pa ni igrala tako močne vloge kot denimo v Evropi, kjer uživajo gostitelji veliko podporo. Vsi se seveda sprašujemo, ali se lahko katarska zgodba o uspehu nadaljuje tudi na olimpijskih igrah. Kolikor sem seznanjen, so ekipo gradili tudi za naprej,” je povedal Ljubič, ki je s Krstićem sodil zanimive in napete dvoboje.

Poseben je bil obračun branilcev naslova Špancev in naslednikov na prestolu Francozov, ki je pomenil tudi ponovitev polfinalnega dvoboja z lanskega evropskega prvenstva, na katerem sta prav tako delila pravico kozinska sodnika. “To je bilo za naju dodatno priznanje, a seveda tudi tveganje. Takšna tekma ti s pripravo vred pobere pol leta življenja. Ko sva bila nominirana za obračun Špancev in Francozov, sva si priklicala v spomin medsebojno tekmo pred letom dni. Je pa vsak dvoboj poglavje zase z nepredvidljivim razvojem dogodkov. Prvi polčas je bilo lepo soditi. Tekma je šla svojo pot in jo je bilo treba le občasno usmerjati. Igra je bila hitra. Tudi če se je zgodila sodniška napaka, ni bilo časa za proteste. V drugem polčasu je šlo za povsem drugo tekmo. Ekipi sta igrali bolj na kontakt in fizično moč. Rokoborskega dvoboja ni bilo lahko gledati niti soditi. Prisotna je bila že tudi utrujenost igralcev, pa simuliranje. Dejansko je bilo treba paziti, da je število napak čim manjše. Eni in drugi ti gledajo pod prste. Na koncu se je dobro izteklo. Tudi s španske strani, ki je dvakrat izgubila, nisva bila deležna bistvenih pripomb. Španski mediji naju po dostopnih podatkih niso niti z besedo omenili, zato sva bila z opravljenim lahko zelo zadovoljna,” je pojasnil Ljubič.

ALEŠ SORTA


Najbolj brano