Zaradi e-računov prisiljeni v nakup novih računalnikov

Od 1. januarja je za vse proračunske uporabnike obvezen prejem računov v elektronski obliki. Javna uprava naj bi z e-računi in posledično z odpravo papirja prihranila več milijonov evrov. A prehod na povsem elektronski način poslovanja je nekaterim občinam (tudi primorskim) povzročil kar nekaj težav in tudi dodatne stroške.

PRIMORSKA > V idrijski občini, denimo, so z uvedbo e-računov imeli kar nekaj težav. Za nadgradnjo računalniških programov so doslej porabili že 6000 evrov, morali pa bodo zamenjati tudi nekaj računalnikov, ki niso primerni za obdelavo e-računov.

Še globlje so morali seči v žep v izolski občini. Nabava nove programske opreme za e-račune, vključno z namestitvami, uvajanji in izobraževanji, jih je stala približno 12.000 evrov. “Pri tem moramo poudariti, da programska oprema ni namenjena samo prejemanju in izdajanju e-računov, temveč tudi e-arhiviranju vseh finančnih listin,” pojasnjuje Kristina Zelić, vodja kabineta župana. Vzdrževanje nove programske opreme občino na mesec stane 190 evrov, e-hramba dokumentov pri akreditiranemu ponudniku storitve pa še dodatnih sto.

Izolska občinska uprava z uvedbo e-računov sicer ni imela posebnih težav, se pa sprašujejo, zakaj je država uvedla sistem e-računov le za en segment poslovanja. “Kot občina namreč sedaj po elektronski poti prejemamo le račune, ne pa tudi zahtevkov (s strani javnih zavodov, društev in ostalih). Te še vedno prejemamo v tiskani obliki. Prav tako mi vse zahtevke do države še vedno pošiljamo v tiskani obliki,” razkriva Zelićeva.

Slaba navodila

Tudi v Mestni občini Koper so morali zaradi vizualizacije e-računa dograditi programsko opremo in nabaviti večje monitorje. V občinski upravi pa opozarjajo, da so imeli v začetku težave pri sprejemanju e-računov, saj je dala uprava za javna plačila (UJP) programerjem napačne nastavitve. “Poleg tega UJP ni pripravil nobenih navodil za praktične primere: kaj v primeru, ko ni vizualizacije, kako sprejeti dobropis, kako zavračati račune, kako sprejeti prepise računov, ki se nanašajo na pretekla leta in podobno. Iz pravnih podlag ni bilo moč razbrati enoznačnega poteka postopkov,” opozarja Mojca Beljan. “Za vsako težavo posebej se je tako treba obrniti na podporno službo UJP, kjer pa imajo različni svetovalci tudi različna mnenja,” še dodaja.

V Kopru tudi ne morejo razumeti, da je UJP pravilnost računa prepustil pošiljatelju, čeprav bi lahko vgradil kontrole. “Ker vizualizacija originalnega dokumenta v formatu pdf ni potrebna, ne moremo preveriti računa, kot to predpisuje zakon o DDV. In če pošiljatelj klavzul o DDV ne zapiše v opombo, jih enostavno ni. Tak račun moramo seveda zavrniti, pa čeprav so klavzule na originalnem računu navedene,” našteva Beljanova začetne težave novega načina poslovanja. Opozarja pa še na nekaj: “Ker ni več papirnatih računov, bo potrebno zagotoviti tudi elektronski arhiv, kar pa je še dodaten zalogaj.”

Vsaka novost nekaj stane

Za razliko od Kopra so v Novi Gorici prehod na poslovanje z e-računi opravili brez večjih težav in brez dodatnih stroškov, saj jim je računalniški program, ki ga imajo v uporabi, to možnost nudil že prej. “Tako smo poskusno testirali poslovanje z e-računi že v minulem letu, v letošnjem letu težav s tem nimamo,” zatrjujejo v novogoriški občinski upravi. Podobne izkušnje imajo tudi v Sežani. “Razne programske pomanjkljivosti smo z našimi programerji sproti reševali in odpravljali,” so nam pojasnili. Strošek občine z uvedbo e-računov, ki se je nanašal na nabavo novih programov, pa je znašal približno 2000 evrov.

Tudi v Kobaridu so - tako kot domala v vseh slovenskih občinah - morali posodobiti računalniške programe in nabaviti novo programsko opremo. “Vsaka novost prinaša neke začetne stroške,” je realen direktor občinske uprave Davor Simčič. “A dolgoročno gledano nam bodo e-računi zmanjšali stroške poslovanja. Ne nazadnje ... papirnati računi so preteklost, to je dejstvo. Podobno je bilo z uvedbo elektronske zemljiške knjige. Zdaj se nam zdi to nekaj povsem normalnega, da so nam podatki dosegljivi prek računalnika, v začetku pa smo vsi imeli nekaj težav.”

Izdajanje e-računov je za proračunske uporabnike obvezno, če jih izdajajo drugim proračunskim uporabnikom oziroma v javni sektor. Ni pa še predvideno obvezno izdajanje e-računov fizičnim in pravnim osebam oziroma podjetjem, pojasnjujejo v Nacionalnem forumu za eRačun, ki sta ga v okviru priprav na prehod na e-račune pred poldrugim letom ustanovili Gospodarska zbornica Slovenije in Uprava RS za javna plačila.

Bistveno nižji stroški

Pravne in fizične osebe morajo torej po novem proračunskim uporabnikom (občinam, krajevnim skupnostim, ministrstvom) za dobavljeno blago, izvedene storitve ali izvedene gradnje posredovati svoje račune v elektronski obliki, kot e-račune. V Rižanskem vodovodu z veseljem ugotavljajo, da se jim je strošek pošiljanja računov bistveno zmanjšal. “Če nas je prej papirnat račun stal 0,4 evra, nas e-račun stane le 0,04 evra. Torej kar desetkrat manj,” pravi Sara Milenkovski. Tako kot mnoga druga podjetja se je tudi Rižanski vodovod odločil, da z marcem možnost poslovanja prek e-računov ponudi tudi svojih odjemalcem. “Je cenejše, prihranimo pa oboji: mi in oni.”

PETRA VIDRIH

---