“Vsi potrebujemo ljubezen, ljubeznivost in prijaznost”

V zdravstvenih ustanovah na brežiškem koncu zdaj redno oskrbujejo tudi migrante in begunce. “V bistvu nisem še imela časa razmišljati o tem. Vse te zgodbe pa se te dotaknejo,” o svojih osebnih občutkih, ko se srečuje s številnimi otroki, ki nujno potrebujejo zdravstveno oskrbo, pravi ena od tamkajšnjih zdravnic.

Otroci so med najbolj ogroženimi skupinami med prebežniki. Foto: Leo Caharija
Otroci so med najbolj ogroženimi skupinami med prebežniki. Foto: Leo Caharija

BREŽICE > Čeprav je pritisk migrantov na brežiški konec zdaj nekoliko popustil in so potrebe po zdravstveni oskrbi trenutno večje na Šentilju, so stvari nepredvidljive in se lahko spremenijo čez noč. Sicer pa tudi zdaj, ko vlak migrante vozi do Dobove, čez mejo redno prihajajo otroci, ki so življenjsko ogroženi in potrebujejo takojšnjo zdravniško pomoč.

Večina ne želi v bolnišnico

Najbolj jih ogrožajo bolezni, značilne za ta letni čas. Zdravniki se srečujejo zlasti z okužbami zgornjih dihal, pogosto pa tudi z drisko in črevesnimi okužbami. Otroke oskrbujejo ekipe na terenu, ko je zares hudo, pa je potrebna tudi hospitalizacija. “V bolnišnici se stalno izmenjujejo vsaj trije begunski otroci. Mi poskrbimo, da jih čim prej oskrbimo in da gredo lahko čim prej naprej,” nam je pojasnila zdravnica, ki ne želi biti imenovana. V minulih dneh je bila vpeta v delo z otroki, ki v Slovenijo vstopajo na območju Brežic.

“V bolnišnici se stalno izmenjujejo vsaj trije begunski otroci. Mi poskrbimo, da jih čim prej oskrbimo in da gredo lahko čim prej naprej.”

Bolnišnično zdravljenje je nujno na primer takrat, ko so otroci podhlajeni ali pa ko mame zaradi dolge poti niso dovolj hranile dojenčkov, zaradi česar so ti izčrpani in dehidrirani. Večina beguncev in migrantov si ne želi hospitalizacije, opaža zdravnica. Ali to pomeni, da odhajajo naprej, še preden so otroci sposobni nadaljevati pot? “V večini primerov - vsaj takrat, ko sem bila jaz v stiku z njimi - se je staršem dalo dopovedati, da dokler se zdravstveno stanje otroka ne stabilizira, ne morejo naprej. So pa tudi taki, ki so hoteli naprej na vsak način.”

Kot zdravnica mora biti zelo pozorna tudi na higienske razmere, v katerih potujejo otroci. “V skupinah, ki k nam prihajajo zdaj, tudi tisti, ki bi sicer skrbeli za osebno higieno, velikokrat nimajo te možnosti,” opozarja.

Ljudje smo povsod enaki

Zdravnikom pri delu pomagajo prevajalci. “Veliko beguncev ne govori angleščine. Zlasti pri bolj zapletenih primerih in pri kroničnih bolnikih nismo mogli delati brez pomoči prevajalcev.” Ne glede na življenjske razmere in kulturo, iz katere prihajajo, pa otroci govorijo univerzalni jezik, ki ne potrebuje prevoda. “Rada imam otroke; od njih dobiš največ, kar lahko. Otroci izžarevajo svoje občutke in z nasmehom pokažejo hvaležnost. Videla sem, da smo ljudje povsod enaki, vsi potrebujemo ljubezen, ljubeznivost in prijaznost,” po mnogih srečanjih z malimi bolniki, ki sledijo svojim staršem v boljše življenje, pravi zdravnica.

Za to, da bi razmislila o svojih osebnih občutkih, še ni imela časa, pove pa, da se je zgodbe, s katerimi se srečuje, dotaknejo. “Drugače začneš gledati na vse te stvari,” pravi o širšem kontekstu migracij, “hkrati pa se mi smilijo tudi ljudje v brežiškem okolišu. Zdaj so neposredno vpleteni v vse to dogajanje in tudi njihov ritem življenja se je spremenil in podredil temu toku.”

JANA KREBELJ


Najbolj brano