Vsaka zgodba se lahko iztroši

Po supervolilnem letu precej slovenskih strank čakajo volilni kongresi in prestrukturiranje. To velja tudi za Slovensko ljudsko stranko, ki je prvič po osamosvojitvi izpadla iz parlamenta. O njenih težavah in dilemah smo se pogovarjali z Janezom Podobnikom, ki je bil vrsto let v vodstvu SLS, sedaj pa dogajanje opazuje s strani.

LJUBLJANA > Za Borutom Pahorjem je bil Janez Podobnik najmočnejši primorski politik v osamosvojeni slovenski državi. Štirikrat je bil izvoljen v državni zbor, bil je minister, enkrat je bil tudi predsednik DZ, a se po letu 2009 postopoma oddaljuje od politike. Intervjujem o političnih temah se izogiba, ker se s slovensko politiko ne ukvarja več, pravi. Že tretje leto je vršilec dolžnosti direktorja Mednarodnega centra za promocijo podjetništva (ICPE) v Ljubljani.

> Ste bili zelo razočarani, ko je SLS izpadla iz državnega zbora?

“To je bil zame zelo težak trenutek, saj sem bil eden od tistih, ki je na nek način soustvarjal politično, programsko, kadrovsko in siceršnjo podobo SLS v zadnjih dvajsetih letih. Vsaka zgodba se lahko iztroši. In skupaj s stranko smo se tudi njeni pomembni akterji postarali. Umetnost v življenju političnih strank je zamenjava generacij, ki mora biti postopna. Tu moram dodati moje vprašanje: ali nismo v zadnjih desetih, petnajstih letih, v slovenskem političnem prostoru, tudi medijskem, naredili prav vse, da bi ljudem dobesedno priskutili aktivni angažma v političnih strankah? Kateri sposoben, izobražen, motiviran človek bo tvegal in stopil v prostor politike? To se mu ne bo obrestovalo niti v njegovi stroki, niti v odnosih do njegovih prijateljev ali v družini. To je velik zdrs slovenskega političnega sistema, ki po ustavi gradi prav na odgovornih in profesionalno vodenih političnih strankah.”

> SLS se v spremenjenih okoliščinah ni najbolje znašla?

“Pomembno je, da SLS ne bi bila del problema, temveč del rešitve. Tudi sam za sabo nisem puščal pogorišč, temveč delujoča žarišča ljudi, ki so moje delo nadaljevali. Vodenje stranke sem z veseljem predal svojemu nasledniku. Vprašanje je, kakšno SLS in kakšne politične stranke danes potrebuje Slovenija? Jaz sem vedno razumel moderen koncept evropskih ljudskih strank, da zagovarjajo odgovorno, socialno tržno gospodarstvo. To je odgovor na tako imenovani neoliberalizem, o katerem se toliko govori. Načelo poštenega tekmovanja na podlagi znanja, sposobnosti, delavnosti. Imam tudi svoje mnenje o vedno večji prisotnosti tako imenovanih neodvisnih političnih skupin v slovenskih občinah. Bojim se, da bo ta trend neodvisnih list na lokalnih ravneh postopoma izvotlil njihovo delovanje. Kar naenkrat bodo neodvisne liste vodile vse občine in komu že odgovorne skupine?”

> Ampak tudi politična elita, ki je vladala, je soodgovorna za to, da ljudje politike ne cenijo in jo povezujejo s korupcijo, pohlepom, neprofesionalnostjo ...?

“Se strinjam. V politiki velja načelo odgovornosti. Najbolj je odgovoren tisti, ki nosi najdlje časa in najpomembnejšo štafeto: predsedniki strank, vodstvo DZ, vlade, občin ... Mene skrbi splošna klima in občutek, da smo pozabili, kdaj se je Slovenija osamosvojila. Omenil bi še pretiravanje pri personifikaciji političnih strank. Imenujemo jih kar po predsednikih, najprej le medijsko, zdaj pa so si celo dala imena po predsednikih oziroma predsednicah. To je napačna pot. Podpirati bi se moralo timsko delo, oblikovanje močnih skupin pri vodenju; pa ne le v v prvi, pač pa tudi v drugi in tretji vrsti; in delitev po programskih in političnih sklopih. To bi bila prava profesionalizacija v življenju političnih strank.”

> Se strinjate, da slovenska politika v zadnjem obdobju ne opravlja svojih nalog?

“Ko se maloštevilna mlada nacija znajde v težavah, mora znati skupaj povezati vse resurse, ki jih ima na razpolago. Razumljivo je, da je potrebno iti v svet, in poiskati vse kapacitete in znanja, ki jih imamo. Slovenska politika ima pri tem zelo pomembno vlogo. Slovenija tukaj in zdaj potrebuje predvsem izkušene in sposobne, ne pa zgolj nove obraze. Ni ključen nov obraz, ključna je profesionalnost in sposobnost, ki zna motivirat ljudi. Novi obraz sam po sebi je lahko včasih veliko razočaranje.”

> Kje tiči vzrok za poraz SLS na parlamentarnih volitvah?

“Vzrokov je več. Letos so si volitve kar nenhno sledile, SLS pa se je pri tem 'zakalkulirala'. Ogromno smo stavili na evropske volitve, na katerih je bil naš predsednik izvoljen v evropski parlament. Ta rezultat smo zelo pozdravili, toda nato dobesedno padli v parlamentarne volitve. Ampak zrela politična stranka mora na to računati, to je ne bi smelo presenetiti. Res pa je, da smo se na lokalnih volitvah znova pobrali in ostali prvokategorniki. Drugi razlog je, da so se po 25 letih delovanja naši potenciali nekoliko izčrpali. Ljudje, volilci so bili odprti do novih obrazov, novih političnih konceptov, mi pa smo bili premalo dinamični in odzivni. Pri tem ne mislim zgolj na vrednostno-programske vsebine, temveč bolj na organizacijsko-motivacijske prijeme. Tretji razlog je problem motivacije naših dolgoletnih volilcev. Analize kažejo, da so mnogi med njimi ostali doma.”

> Je vrnitev v parlament možna?

“Moje mnenje je, da povratek ne bo enostaven, je pa možen. Slovenija še vedno potrebuje SLS, to dokazuje tudi naša uspešna lokalna zgodba. Koncept dobrega gospodarja naših županov je dobro sprejet. Saj smo dobili manj županov, a še vedno največ med strankami. To je izziv za novo ekipo; zakaj smo vedno uspešni lokalno, hkrati pa smo doživeli poraz na parlamentarnih volitvah.”

> Ta stranka očitno ni imela srečne roke z zadnjima predsednikoma?

“S tem se ne bi mogel strinjati. Menim, da je škoda, da se Bogovič poslavlja po letu in pol predsednikovanja. Vsak predsednik mora imeti čas, da se zgradi in da je prepoznaven. Ena od izkušenj evropskih ljudskih strank je, da imajo predsednika najmanj desetletje ali več, v njihovi senci pa zorijo njihovi nasledniki. Tudi v SLS so bili praviloma novi predsedniki prejšnji podpredsedniki. Kadar pa stranka izpade iz DZ, je priložnost, da se naredi širši nabor možnih kandidatov, ki bi lahko prevzeli vodenje stranke.”

> Je na desnosredinskem političnem prostoru poleg Janševe SDS in prebujajoče se NSi še prostor za eno stranko?

“To naj bi bila velika tema. Izkušnja pomladnega trojčka je tako pozitivna kot negativna. Ko smo dobro sodelovali v predvolilnem letu 2003, smo nato uspešno vodili Slovenijo ves mandat in tudi predsedovali Evropski zvezi. Stoletna tradicija SLS je zelo velik vzgon za naše delovanje. Mi pokrivamo in artikuliramo določen prostor slovenske politike, v katerega nobena stranka ni uspela prepričljivo vstopiti. V SLS negujemo elementaren občutek za simbiozo med podeželjem, ki je bazen odnosa do narave, zdrave prehrane, vode in kakovosti življenja kot celote in potem to držo povezujemo z urbanimi centri in njihovimi kulturnimi vzorci. Drugi razlog je, da se je pokazalo, da večje število strank, ki pokriva nek vrednostno-politični prostor v družbi, lahko nagovori večje število volilcev, če najdejo med sabo koncept sodelovanja.”

> Je v obsedenosti z novimi obrazov in novimi strankami možna tudi nova desnosredinska stranka?

“V politiki ni nič dokončnega. Stranke se rojevajo in umirajo, nekatere imajo uspešen prenos generacij, druge manj. SLS zaradi uspeha na lokalnih volitvah ostaja popolnoma enakovreden subjekt na desni sredini, ob drugih dveh omenjenih strankah. Če se bodo te tri stranke notranje prenavljale, če bodo demokratično vodene, se bo nova politična skupina desno od sredine težko oblikovala. Če pa se bodo ti koncepti izpraznili, brez notranje demokracije, se bodo pojavili novi liderji s svojimi strankami. To hitro ustanavljanje strank levo od centra pa ne stabilizira političnega prostora; prav nasprotno, zato so ljudje permanentno nezadovoljni in razočarani. Njihova pričakovanja se v nekaj mesecih sesujejo.”

> SLS išče novo vodstvo. Katera so nova imena?

“O konkretnih imenih ne bom govoril, saj niti kandidacijski postopek še ni končan. Klavzura v Celju je zelo odkrito odprla notranjo komunikacijo v stranki. Vzdušje je bilo spodbudno. Taka komunikacija je bila za 25 let staro stranko izpit zrelosti. Moja ocena je, da ne bo prevelikega drenja za kandidaturo za predsednika. Gre za zelo odgovorno, nehvaležno in mukotrpno delo. Sam vidim nekaj potencialnih imen, bojim pa se, da se najbolj sposobni ne bodo odločili za kandidaturo.”

Janez Podobnik, po izobrazbi zdravnik, je na politično sceno stopil leta 1990, ko je postal župan občine Idrija. Po ustanovitvi je postal prvi župan občine Cerkno. Leta 1992 je bil izvoljen v državni zbor, od leta 1996 do 2000 je bil tudi predsednik državnega zbora, od leta 2004 do 2008 pa minister za okolje in prostor. SLS je vodil od leta 2003 do 2007, v zadnjem obdobju pa je zgolj še član izvršnega odbora stranke. Z družino živi v Ljubljani, na domačijo v rodno Cerkno pa se vrača ob koncih tednov.

> Ali ne pogrešate politike?

“Šestnajst let sem bil del slovenske politike. Morda mi je uspelo, da sem pustil nek pečat v njej. Iz časov aktivnega političnega udejstvovanja imam dobre kolege tako na levem kot na desnem političnem prostoru. Ne samovšečno, bolj iz zaskrbljenosti ugotavljam, da zadnje generacije aktivnih politikov, na žalost, v kapacitetah in sposobnostih niso dosegle, kaj šele presegle generacij, ki so osamosvojile Slovenijo in jo nato pripeljale v EU. Tej drugi bi lahko sam pripadal. Od ekipe, ki je vodila Slovenijo od leta 1996 do vstopa v EU leta 2004, skoraj nikogar ne najdete v nobeni aferi: živimo svoje normalno življenje, aktivni smo na različnih področjih. Imamo občutek, da so institucije slovenske države naša znanja premalo izkoristile, ko nismo bili več v prvih vrstah politike. To je naš velik kapital. Mene sicer zanima mednarodno razvojno delovanje, ki ima seveda tudi politično konotacijo. Prepričan sem, da Slovenija v mednarodnih organizacijah premalo krepi svojo prisotnost. Imeti moraš koncept, vsebinski in kadrovski, predvsem nacionalno-strateški: kaj želimo v EU, kaj hočemo v OZN, kako izkoristiti bližnji Dunaj, ki je poln mednarodnih organizacij, od Unida, do Ofida, razvojnega sklada Opeca. V takem delu vidim priložnost tudi zase.”DENIS SABADIN

---