Vpis pravice do pitne vode v ustavo je prvi korak

Vpis pravice do pitne vode v ustavo je korak v pravo smer, vendar zgolj to ne bo dovolj, so se strinjali govorci na razpravi o pravici do pitne vode. Po besedah aktivistke za priznanje pravice do vode Maude Barlow je treba pri upravljanju z vodo slediti trem načelom - je človekova pravica, je javno dobro in jo je treba varovati.

 Foto: STA
Foto: STA

LJUBLJANA > Čeprav v državah, bogatih z vodo, vlada prepričanje, da je vode dovolj, je to daleč od resnice. Ljudje načrpajo več zemeljske vode, kot je uspe narava vrniti, je na današnji razpravi v Ljubljani poudarila predsednica organizacije Food and Water Watch in bivša svetovalka za področje voda predsedniku Generalne skupščine Združenih narodov Maude Barlow.

Svet je po njenih besedah v bitki s časom, saj si veliki koncerni pa tudi nekatere države prizadevajo, da bi voda postala tržna dobrina. “Neskončno načinov obstaja, kako vodo privatizirati, zato bi morale vse dejavnosti za upravljanje z vodo potekati skozi prizmo učinka nanjo.”

Prostotrgovinski sporazumi

Veliko nevarnost po njenih besedah predstavljajo tudi prostotrgovinski sporazumi, saj na različne načine postopoma omogočajo privatizacijo: “Kako naj bo voda tržna dobrina, ko pa je (nujna za) življenje?”

Barlowova se je med drugim dotaknila tudi Slovenije. “Ohraniti jo morate tukaj, zunaj obstaja žejna Evropa in žejen svet. Morate jo zaščititi z zakonom,” je še poudarila. Dodala je še, da opredelitev vode kot človekove pravice ni dovolj, nujno mora postati tudi javno dobro. Brez tega namreč obstaja vrsta možnosti privatizacijo virov skozi koncesije in podobno.

Ostali razpravljavci so se ob njenih besedah strinjali, da je zapis pravice do pitne vode pravi korak, čeprav bi lahko bili po besedah predsednice Društva vodarjev Slovenije Lidije Globevnik še bolj pogumni in iz zapisa izpustili besedo pitna. Dodala je še, da je prednost zapisa pravice do vode v ustavo, “da se zavarujemo pred prihodnjimi neumnostmi”.

Za vodo je treba skrbeti celovito

Poleg tega so se govorci strinjali, da je treba za vodo skrbeti celovito, saj je za pitno vodo pomembno tudi upravljanje z odpadnimi vodami in vodnimi viri. Tjaša Griessler Bulc iz Fakultete za zdravstvene vede je ob tem poudarila, da bi se lahko v primeru, da ostane zgolj pri zapisu v ustavo, “zgodilo še kaj, česar si ne bi želeli”.

Nekoliko drugačen pogled na pravico do vode pa je predstavil upokojeni docent za prostorsko sociologijo Pavel Gantar. Po njegovem mnenju je zapis, da je voda človekova pravica, preveč antropocentričen, saj ne upošteva drugih bitij. Tako bi ščitenje človekove pravice paradoksalno lahko pripeljalo do degradacije vodnih območij.

STA


Najbolj brano