“Tako sem vesel, da smo v Evropi”

“Mleko za otroke je na poti, hrana je na poti. Tudi stranišča so že od 7. ure na poti …” je opoldne z grenkobo našteval policist, zadolžen za to, da kateri od prebežnikov ne bi zapustil polja pri vasi Rigonce. Včeraj so imeli policisti opraviti z mirno in potrpežljivo skupino.

RIGONCE > Ob 6.30 zjutraj, ko se je pri kapelici v Rigoncah obkoljena s policisti znašla skupina beguncev in migrantov, je bilo upanje, da se bodo kmalu premaknili naprej, še veliko. A so se ure čakanja tudi zaradi požara v zbirnem centru Brežice, nato kar kopičile. Ob 13. uri je pripeljal kombi z nekaj hrane. Uro prej so policisti med otroke razdelili pijačo, medtem ko stranišč za kakih 1600 ljudi ni bilo. Ob 17. uri so policisti migrante peš pospremili v približno osem kilometrov oddaljene Brežice. Najbolj nemočni so se tja odpeljali z avtobusi.

Veste, kdaj gremo?

Zjutraj je termometer kazal le kakih sedem stopinj, a takrat so bili vsi, s katerimi smo se pogovarjali, vendarle še polni upanja, da bodo na mrazu čakali le uro ali dve. Informacije so iskali pri novinarjih. “Veste, kdaj bomo nadaljevali pot?” so nas cukali za rokav. “Zakaj nas ne spustijo kar naprej. To bi bilo lažje za vas in za nas,” je razmišljal Jussef iz Sirije, ki namerava v Nemčijo, kjer bi nadaljeval študij. “V Siriji bi me vpoklicali v vojsko, zato sem odšel iz države,” je navedel svoj razlog za odhod. Najhuje je zanj bilo na meji med Srbijo in Hrvaško. “Srbi so nas pošiljali naprej, Hrvatje nazaj. Nato se je morala nabrati skupina 2000 ljudi, da so nas poslali naprej,” je dejal. K težavnosti tega dela potovanja je prispevalo tudi slabo vreme, zaradi česar je bil tamkajšnji sprejemni center prekrit z blatom.

Prihodi beguncev in migrantov so bili včeraj osrednja tema vseh pogovorov med domačini. “Ne bojimo se jih, niso nevarni, se pa sprašujemo, kam to pelje,” nam je povedal gostilničar v bližnji Dobovi. Rigonce so vas s kakimi 30 hišami, zdaj pa tam mimo hodijo tisoči migrantov. Kmetje, ki še niso pobrali koruze, so te dni utrpeli precejšnjo škodo, saj so pribežniki, ki niso imeli druge izbire, koruzno polje uporabljali za stranišče, suha stebla so netili, da so se ogreli, koruzne storže, ki že zdavnaj niso več mlečni, pa so poskušali jesti.

20-letni Ward je v klepetu med drugim pojasnil, kako poteka delo tihotapcev, ki vodijo ljudi iz Turčije v Grčijo. Veliko jih je in v Turčiji jih ni težko najti. “Jaz sem za pot plačal tisoč evrov, a šel sem z gumijastim čolnom in potovali smo štiri ure. Če greš z ladjo, ki je bolj varna, to stane 2200 evrov ali več. Ladja na cilj pride že v eni uri,” je pojasnil. Kako nevarna je pot? “Pot je nevarna, a vseeno je varneje oditi kot ostati tam. Nimam nobenega upanja, da se bodo stvari v Siriji uredile,” je dejal.

Medtem ko so moški sami začenjali pogovore, so ženske in otroci stik vzpostavljali s smehom in nasmehi. Devetmesečna dojenčica, ki jo je pestoval Iračan Jakob, se je v včerajšnjem mrzlem jutru dobro, celo razposajeno in veselo držala. “Tako sem vesel, da smo v Evropi,” je z deklico v naročju, medtem ko sta žena in starejša hčerka spali, razlagal Jakob. “Tukaj bodo otroci na varnem, zato sem dobre volje,” je pojasnil. V Iraku je bil varnostnik, kaj bo poslej in v kateri državi bodo živeli, ne ve in mu niti ni tako pomembno. Želi si miru. Skrajne skupine, ki so zasedle Irak, so ga izsiljevale, grozile njegovi družini, ker ni hotel sodelovati z njimi.

“Rada bi se stuširala, si umila zobe …”

Podobnih zgodb in sanj o boljšem življenju je bilo še veliko. “Rada bi, da bi otroci vsak dan hodili v šolo, ker v Siriji zaradi varnosti to zdaj ni mogoče,” je v tekoči angleščini povedala gospa, ki je bila v Siriji učiteljica angleščine. “O, da. Veliko ljudi je zelo izobraženih,” je potrdila. “Nismo bili reveži in niti ne bežimo zaradi denarja. Bežimo zaradi varnosti, ker hočemo varen kraj za naše otroke.”Dima, nekoč bančna uslužbenka neke sirske banke, svojih otrok ni vzela s seboj na pot. “Prišli bodo za menoj z letalom. Nisem hotela, da gredo na to nevarno pot.”

Hodijo po pet, šest ur na dan, nato se na meji ustavijo in čakajo, čakajo … so pojasnjevali. Koruzna polja so bila edini kraj, ki jim je nudil malo zasebnosti za opravljanje fizioloških potreb. “Tako rada bi se stuširala, si umila zobe …” je svoje skromne želje strnila 30-letna Manar. “Včasih si tako zaželim, da bi kaj toplega popila. O, kako bi en Nescafe!”

Takoj po odhodu skupine, ki je ves dan čakala v Rigoncah, je v bližino vasi prišlo vsaj 1500 novih migrantov. Policija in vojska sta jih zadržali na travniku, nekoliko nižje od polja, kjer so bili migranti doslej. Zanje so vendarle namestili deset prenosnih stranišč.

A včeraj za migrante, ki so jih na polju obkolili policisti, niti vode dolgo časa ni bilo. Družine so porabile zaloge hrane, ki so jih prinesle s seboj s Hrvaške. Da, v blatu smo videli tudi odvrženo hrano, kruh in paštete, a to je bila vendarle bolj izjema kot pravilo. Ljudje so bili predvsem žejni. Dokaz za to je bila gruča otrok, ki so stekli k policistom, ko so ti opoldne mednje razdelili nekaj vode in sladkih pijač. Hrano so prostovoljci pripeljali uro pozneje; v prvi vrsti so otrokom razdelili po dva rezini kruha in po želji evrokrem, sirček ali kaj podobnega. Oskrba tisočglave množice je v veliki meri slonela na domačinih. Po svojih močeh so jim prinašali vodo, obleke, hrano, babici na invalidskem vozičku so priskrbeli copate. Domačini so prebežnikom razdelili tudi vreče za odpadke. Pred odhodom so tako migranti, kolikor se je dalo, pospravili za seboj.

Policisti so se izkazali

Na terenu je bilo včeraj videti eno samo pozitivno stvar, s katero se je izkazala Slovenija: to so bili policisti. Mirni, prijazni in s človeškim obrazom so ves dan ne le vzdrževali red, ampak tudi pomagali domačinom, ko so oskrbovali ljudi. Včerajšnje skupine ni bilo težko obvladovati, saj je bila mirna, mirnejša od tiste, ki je bila v Rigoncah dan prej, nam je povedal eden od policistov.

JANA KREBELJ

---