“Primorski” paviljon na severovzhod?

Slovenski paviljon z razstave Expo v Milanu, ki so ga oblikovali arhitekti iz primorskega biroja SoNo Arhitekti, naj bi po nekaterih neuradnih informacijah stalno mesto dobil v Prekmurju, kjer bi služil promociji turizma, a končne odločitve na ministrstvu za gospodarstvo še niso sprejeli, čeprav se čas izteka. Za paviljon je sicer zanimanje pokazalo preko deset potencialnih prevzemnikov, v glavnem oseb javnega prava, med katerimi pa največjih primorskih občin ni.

PRIMORSKA > “Država kot lastnik bo odločitev, kje bo paviljon doživel svojo prihodnost, sprejela v kratkem. Gre za pomembno odločitev in tehta se različne argumente. Zanimanja je kar nekaj,” nam je glede usode slovenskega paviljona povedala Jerneja Lampret, generalna sekretarka sekcije za Expo. V agenciji Spirit so z zbiranjem nezavezujočih ponudb odziv trga preverili že pred časom in ugotovili, da “so edini resni ponudniki za prevzem paviljona osebe javnega prava”, ki jim država nepremičnino lahko prenese v upravljanje na podlagi zakona o stvarnem premoženju države. A težava so finančni viri za ponovno postavitev in upravljanje.

Koper ga ne bi, v soline ne sodi

Ali so se glede na svoje vizionarske načrte morda zanimali za prevzem, smo vprašali Mestno občino Koper, kjer pa za to niso zainteresirani. Prav tako ne v Mestni občini Nova Gorica, kjer jim je arhitekturna rešitev sicer všeč, a menijo, da bi šlo za finančno zelo zahteven projekt, ki bi ga bilo treba namensko in ekonomsko upravičiti.

“Zamisel je krasna - paviljon je zelo lep in iz naravnih materialov. Tam pri vhodu v park bi imeli tudi prostor zanj. A je treba upoštevati, da smo krajinski park in da moramo spoštovati koncesijsko pogodbo. Ključno vprašanje bi tako bilo, ali bi torej tak objekt sodil v park, kjer predelujemo sol po 700-letni tradiciji,” pravi Klavdij Godnič, direktor podjetja Soline - pridelava soli, ki upravlja Krajinski park Sečoveljske soline.

Slovenski paviljon je trenutno še vedno v Milanu, a že zelo okleščen, osnovno konstrukcijo pa bodo začeli demontirati sredi februarja, saj morajo na lokaciji pravočasno vzpostaviti prvotno stanje, nato pa bo verjetno moral v skladišče. Lampretova pravi, da bo moral prevzemnik zagotoviti sredstva za njegovo ponovno postavitev. Glavna pa bo vsebina. “Pomembno je, da bo ta paviljon živel še naprej, da se ne bo vanj le vložilo začetnih sredstev, potem pa bo zgodba propadla, ker za njo ne bo neke vizije, načrta.”

Ključna je vsebina

Da si želijo, da objekt čim prej ponovno, trajno zaživi, pravi tudi Edvard Blažko, arhitekt in direktor podjetja SoNo arhitekti iz Lokavca pri Ajdovščini, kjer so zasnovali paviljon in imeli pri tem v mislih tudi njegovo ponovno postavitev. Uporabljeni konstrukcijski elementi - les, križno lepljene plošče, jekleni nosilci in odprte steklene površine - namreč to omogočajo. Blažko meni, da bi glede na obliko, ki odslikava reliefno razgibanost slovenskega ozemlja, lahko še naprej služil promociji Slovenije, po drugi strani pa ga arhitekturna podoba ne določa tako močno, da ne bi bile lahko v njem tudi druge dejavnosti.

“Ključnega pomena je dobra, utemeljena vsebina in koncept postavitve. Ni nam toliko pomembno, kje bo objekt stal (seveda ob primerni umestitvi v krajino), kot to, da ga bo vsebina obogatila in zagotavljala, da bo njegovo “življenje” tako pestro kot njegovih prvih šest mesecev v Milanu,” še pravi Blažko. In dodaja, da je bilo projektiranje paviljona za njihov biro velika referenca. “Posebej izstopajočega porasta naročil iz tega naslova nismo zaznali, opažamo pa, da so vsi novi naročniki s tem seznanjeni.”

VERONIKA R. ŽENKO, SONJA RIBOLICA

---