Na pragu obljubljene dežele v petih vrstah

“Make five lines, five lines. Naredite pet vrst,” je na cesti pred Šentiljem, kjer so se ustavili begunci, ki so jih z vlakom pripeljali iz Dobove, ljudi prepričeval slovenski vojak. “Make two lines. Naredite dve vrsti,” je nekoliko metrov naprej v tako rekoč identičnem tonu kričal njegov avstrijski kolega. Med eno vrsto in drugo, pod diskoteko s prikladnim imenom “The Hell”, pekel, se žalost in utrujenost združujeta v klavrne gruče.

Odpri galerijo

ŠENTILJ > Slovensko-avstrijska meja pri Šentilju na razdalji nekaj metrov ponuja različne, celo nasprotujoče si poglede. In včasih se celo zdi, da enako sliko, enako situacijo in izmenjavo besed različni posamezniki vidijo in slišijo drugače.

Zgodaj zjutraj je bila pred nastanitvenim centrom skupina nekaj sto ljudi. “Bilo jih je še več, vsega skupaj kakšnih 1500 ali 2000 do sedaj,” je povedal vojak ob cesti. Počasi, v petih vrstah, kot so od njih zahtevali, so se pomikali proti vhodu v nastanitveni center. Prevajalec iz arabščine, Tunizijec, ki že deset let živi v Mariboru, jim je po megafonu prevajal navodila vojakov in policistov ter jih miril, da jih v šotorih čakajo hrana, voda, tuš in kraj za počitek. “Šukran, hvala,” je zaključil vsako sporočilo. “Danes je v redu, dan je, k sreči ne dežuje. In ljudje niso tako zelo izčrpani, saj so prišli z vlakom,” je povedal. Vojaki so pritrjevali. Odločitev, da begunce pripeljejo s slovensko-hrvaške meje po najlažji in najhitrejši poti zmanjšuje napetost. Za zdaj se zdi, da je dobra. Vojaki in policisti se sprašujejo le, kaj se bo zgodilo, ko se bo nastanitveni center, v katerem je prostora za 2500 ljudi, napolnil.

Ognji na meji

“Imejte dokumente v roki, družine ostanite skupaj,” dajejo navodila vojaki in nihajo med občasno nestrpnostjo ter nasmehi, ki jih delijo, predvsem otrokom.

Mir in urejenost šotorišča, v katerem hitijo prostovoljci in uradniki, se nehata že nekaj sto metrov proti državni meji. Tik pred prehodom se odpre drugi obraz Šentilja. Skoraj 2000 ljudi, nagnetenih na nikogaršnji zemlji med državama, čaka že ure. Nekateri si postavijo šotore, drugi iz vej zakurijo ognje. Družine, zavite v odeje, spijo na asfaltu in na bližnjem travniku.

“Lahko vstopite, a na lastno odgovornost. Tu notri vas nihče ne varuje,” nam pojasni vojak.

Za ogradami nevarnosti ni. Le precej utrujenosti in obupa. Odgovor, zakaj morajo ljudje čakati pod milim nebom, je v birokratskih labirintih težko dobiti.

“Komuniciramo z avstrijskimi kolegi in ko nam sporočijo, da je to možno, spustimo do meje skupino ljudi,” pojasnjujejo na slovenski strani. “Ljudi v državo puščamo postopoma. Odvisno od tega, kako hitro jih lahko prepeljemo do nemške meje, kakšen je razpoložljiv prostor v kriznih centrih ter kako hitro jih sprejema Nemčija,” prijazno pojasni avstrijski policist. S skupino kolegov nadzira vstopanje beguncev na avtobuse. Ob vprašanju, kam peljejo avtobusi, je sprva zadržan, a nato vendarle pojasni, da naravnost na mejo z Nemčijo.

Dogovori in ugibanje

Navada, da se države dogovarjajo, a se nikoli ne povsem dogovorijo, se očitno z Balkana širi v Srednjo Evropo. “Pošteno povedano: nihče ne ve. Mi ne vemo, koliko ljudi bo sprejela Nemčija, Slovenci in Hrvati ne vedo, vsi samo ugibamo,” prizna avstrijski vojak. Medtem pa množica ljudi čaka.

Na avstrijski strani v urejenih ogradah, opremljenih s kemičnimi stranišči, med prostovoljci Karitasa in z vojaki ter policisti v lahkih oblekah. Na slovenski strani pa brez vsakršnega udobja, pod budnim očesom vojakov s puškami in policistov v polni opremi. Komaj zaznavna, a bistvena razlika v vzdušju in pristopu.

“Veliko ljudi se mi je nasmehnilo”

“Očitno sem slab človek. Ali pa sem morda malo nor. Da sem prišel sem, da sem pripeljal svojo ženo in otroka, komaj osem mesecev ima. Tam čez je obljubljena dežela, vsaj tako pravijo,” se nasmehne Mohammed Zharra, 30-letni Sirijec, ki težko diha.

“Saj ne vem, ali je to bolezen ali so le iz mene izčrpali vsakršno energijo. 24 dni smo hodili, v Turčiji smo komaj shajali. In zdi se mi, da vsak nekaj hoče od tebe: denar, moč, vse,” razmišlja Mohammed. “Slovenija mi je zelo všeč. Veliko ljudi se mi je nasmehnilo,” doda in se na glas nasmeje, ko mu zaželimo, da bi se čez nekaj let sem vrnil na počitnice. Na vprašanje, če kaj potrebuje, odgovori le: “Zaželite mi srečo.” Na poti proti cilju. In pri iskanju očeta, ki ga je izgubil pred dvema dnevoma. Stala sta, pač, v dveh različnih vrstah.

Besedilo in foto:VESNA HUMAR

---