Ministrstvo opozarja na razliko med optanti in žrtvami komunističnega nasilja

Ob dilemi, da nekdanji italijanski begunci iz slovenske Istre koristijo možnosti za odškodnino po slovenskem zakonu o popravi krivic žrtvam komunizma od leta 1945, je pravosodno ministrstvo pojasnilo, da v tem primeru ne gre za optante, ampak za tiste Istrane, ki so v Italijo zbežali zaradi komunističnega nasilja, niso pa optirali.

LJUBLJANA > RTV Slovenija je pred dnevi objavila, da se nekdanji italijanski begunci iz slovenske Istre in njihovi potomci zanimajo za odškodnine, medtem ko odškodnina, ki jo je Slovenija za optante zbrala na posebnem fiduciarnem računu v Luksemburgu, še vedno čaka, da jo bo Italija začela črpati. Ob tem je odprla vprašanje, ali bodo optanti na ta način lahko dobili celo dvojno odškodnino za po drugi svetovni vojni odvzeto premoženje in popravo krivic.

Optanti niso upravičeni do odškodnine

Na ministrstvu za pravosodje so pojasnili, da optanti niso upravičeni do statusa in pravic po zakonu o popravi krivic, s tem pa tudi ne do odškodnine.

Kot so podrobno pojasnili, je upravičenec do odškodnine po zakonu o popravi krivic, ki je bil sprejet leta 1996, “bivši politični zapornik in svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja”. “Upravičenci so lahko tudi tujci, ki so kršitev človekovih pravic utrpeli na ozemlju sedanje Republike Slovenije,” dodajajo.

Gre za “vse, ki so bili v času od 15. maja 1945 do 2. julija 1990 na ozemlju sedanje Slovenije neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojeni v sodnem ali upravno-kazenskem postopku, zaradi prekrška in tudi osebe zoper katere je bil uporabljen ta ukrep brez upravno kazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa”, pojasnjujejo.

Optanti so se sami odločili za italijansko državljanstvo in odšli v Italijo

Optanti oziroma italijansko ezuli so tisti, ki so po koncu druge svetovne vojne izkoristili pravico do opcije po mirovni pogodbi z Italijo, se odločili za italijansko državljanstvo in na tej podlagi odšli v Italijo. Zato niso upravičeni do statusa in pravic po zakonu o popravi krivic.

Optanti so lahko z območja, ki je po vojni pripadlo Jugoslaviji, odnesli premoženje, za nepremičnine pa jim je Jugoslavija morala plačati odškodnino. Za tistega, ki je optiral, to pomeni, da nikoli ni bil jugoslovanski, ampak le italijanski državljan, poudarjajo na pravosodnem ministrstvu.

“Odločitev za opcijo zato ni okoliščina in pogoj za priznanje statusa po zakonu o popravi krivic, saj se optanti niso izselili zaradi kršenja človekovih pravic, zaradi postopkov in odločitev oblasti, ki so bile v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov, ampak v skladu z določili mirovne pogodbe z Italijo,” pojasnjujejo na ministrstvu.

O pravici do materialne odškodnine optantov je odločil osimski sporazum, o dokončni ureditvi vseh vzajemnih obveznosti pa je odločil rimski sporazum iz leta 1983, poudarjajo na ministrstvu.

Upravičenci osebe iz Italije, ki niso optirale za italijansko državljanstvo in so ostale na ozemlju Jugoslavije

So pa upravičenci do statusa po zakonu o popravi krivic tudi osebe iz Italije, ki po mirovni pogodbi z Italijo niso optirale za italijansko državljanstvo in so ostale na ozemlju Jugoslavije oz. sedanje Slovenije.

Mnogi od teh se niso strinjali s komunističnim režimom, zato so bili prizadeti s političnimi prisilnimi ukrepi. To pa je bil razlog za njihov odhod oziroma pobeg v Italijo, kjer so dobili status istrskega begunca. Tega statusa ne bi dobili, če bi bili italijanski državljani, pojasnjujejo na pravosodnem ministrstvu.

Pri tem dodajajo, da so določila zakona o popravi krivic glede dokazovanja dejstev zelo restriktivna.

STA

---