Luknjasta gradnja baznih postaj

Gradnja baznih postaj ob slovenskih železnicah ima vrsto pravnih pomanjkljivosti, navaja Inšitut za javno upravo Pravne fakultete v Ljubljani v pravnem mnenju, ki ga je izdelal za Zvezo ekoloških gibanj Slovenije in društvo Proteus.

Ali so bazne postaje obremenjujoče v razdalji 11,5 metra, 16 ali 46 metrov, ostaja nepojasnjeno. Ta pri Žirjah je od hiše oddaljena manj kot 20 metrov.
 Foto: Marica Uršič Zupan
Ali so bazne postaje obremenjujoče v razdalji 11,5 metra, 16 ali 46 metrov, ostaja nepojasnjeno. Ta pri Žirjah je od hiše oddaljena manj kot 20 metrov.  Foto: Marica Uršič Zupan

LJUBLJANA, PRIMORSKA > Kot navaja predsednik Proteusa Niko Šuštarič, je pravno mnenje ugotovilo pri postopkih umeščanja baznih postaj vrsto nepravilnosti - glede obremenitve okolja, razlage predpisov, sodelovanja javnosti in pravnega varstva.

16 ali 11,5 metra

Glede obremenitve okolja je spornih več stvari, med drugim “ni dovolj pojasnjeno, zakaj je kot odločilen izbran 16-metrski radij vplivnega območja, ob tem, da je v gradivu Ministrstva v zvezi z vplivi elektromagnetnih valovanj iz zelo usmerjenih anten zaslediti podatek, da so v horizontalni ravnini anten mejne vrednosti za I. območje presežene do oddaljenosti največ 45 metrov, mejne vrednosti za II. območje, ki so enake mednarodno priporočenim vrednostim, pa so presežene do oddaljenosti največ 11,5 metra”, navaja Šuštarič in dodaja, da v presoji vplivov na okolje ni razvidno, kako je bila, če sploh, upoštevana višina stavb v I. območju.

Poleg tega ni razvidna metodologija merjenja oziroma vrednotenja obstoječe obremenitve z EMS, “in ni ugotovljeno, katere lokacije so - ob upoštevanju obstoječih virov sevanja - najbolj kritične; izhodiščni podatki so stari, iz leta 2003 in 1996”.

Bazne postaje so nov podsistem

Glede razlage predpisov je ključni kamen spotike Zakon o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP), po katerem investitor, ministrstvo za infrastrukturo, gradi bazne postaje kot “vzdrževalna dela v javno korist”. Toda vseh gradenj na železniškem območju ni mogoče umestiti pod ta pojem, temveč bi morala biti ta dela “omejena na vzdrževanje obstoječega železniškega sistema zaradi ohranjanja normalne obratovalne sposobnosti sistema in zagotavljanja prometne varnosti”. Pri gradnji GSM-R sistema pa “ne gre za ohranjanje sposobnosti obstoječega telekomunikacijskega podsistema, temveč za gradnjo povsem novega podsistema z bistveno drugačnimi tehničnimi in fizičnimi karakteristikami,” pravi Šuštarič, tudi sam pravnik.

ZEG in Proteus sta že januarja pozvala pozvala Varuhinjo človekovih pravic) Vlasto Nussdorfer, da vloži zahtevo za ustavno presojo Zakona o varnosti v železniškem prometu, a se po posvetu s kolegijem za to ni odločila, ker za to niso bili izpolnjeni kriteriji, med katerimi je tudi “ocena, da gre na primer za evidentne hujše kršitve človekovih pravic v zadevah javnega oziroma splošnega pomena ali, ko prizadeti iz kakršnihkoli razlogov sam ne bi mogel vložiti pobude.” Po prejemu pravnega mnenja je varuhinja ponovno pretehtala in kot nam je sporočila včeraj, “odločitev Varuha glede vložitve zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti Zakona o varnosti v železniškem prometu tudi po prejemu ponovnega predloga pobudnikov, s priloženim pravnim mnenjem Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ostaja nespremenjena.”

Daljinska hrbtenična omrežja, visoka najmanj 25 metrov, so zahtevni objekti, za katere je obvezno gradbeno dovoljenje. Za povrh gradijo pet baznih postaj zunaj železniškega območja, vzdrževalna dela pa se lahko izvajajo samo znotraj tega območja.

Državljani so ob taki zakonodaji dokaj nemočni, še pravi Šuštaršič: “Posameznik zakona o varnosti v železniškem prometu ne more izpodbijati pred ustavnim sodiščem, Pravilnik o vzdrževalnih delih v javno korist pa samo pred sodiščem v konkretnem poseg, in še to samo lastniki parcel v razdalji 16 metrov in morda nekatere nevladne organizacije.”

MARICA URŠIČ ZUPAN


Najbolj brano