Ko je bila Slovenija enotna in samostojna. In danes?

Včeraj je minilo natančno 25 let, odkar se je slovenski narod odločil za življenje v samostojni in neodvisni državi. S plebiscitom je nesporno izkazal svojo voljo, v spomin na te dogodke pa 26. decembra, ko so bili razglašeni rezultati plebiscita, praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Samostojnost je slovenski narod po težkih preizkušnjah pridobil v enem letu po plebiscitu, enotnosti, kakršna je bila v tistih dneh, pa nikoli več.

SLOVENIJA > V zgodovinsko burnih in prelomnih časih, ko so razpadale velesile, so se v Evropi spreminjale meje in zamenjevali družbeni sistemi, plebiscit o samostojnosti v slovenski javni zavesti ni bil tako prisoten, kot se nam dozdeva iz časovne oddaljenosti. Do njega so imele politične skupine različne poglede, a so se znali njihovi predstavniki poenotiti o ključnih stvareh in skleniti kompromise.

Prvi so bili socialisti

Prvo pobudo za plebiscit je dala Socialistična stranka. “28. septembra 1990 je bilo prvič, da se je plebiscit o samostojni Sloveniji pojavil kot politična kategorija. V imenu kluba poslancev Socialistične stranke je najprej Ivo Daneu v Zboru združenega dela predstavil to idejo, v drugih zborih pa še ostali. Se je pa že pred tem precej pisalo o tem. Spomnim se, da sta se v Socialistični stranki s tem največ ukvarjala Vojko Volk in Braco Rotar. V našem predlogu je bila ključna ugotovitev, da imajo državljani Slovenije pravico, da ob spoštovanju vseh političnih in ideoloških razlik ugotovijo skupne interese, ki so podlaga za skupno državo. Poudarili smo štiri zadeve, ki morajo dobiti parlamentarni konsenz: priprava plebiscita o samostojnosti, operativni načrt za izvedbo plebiscita, vse stranke naj bi sestavile delegacije, ki bodo v evropskih državah razlagale slovenske zahteve in da je treba iz Beograda umakniti slovenske predstavnike,” se tistega trenutka spominja tedanji poslanec Socialistične stranke Borut Šuklje.

“Takrat so bili za demokracijo enkratni časi. Pri predlogih in razglabljanjih ni bilo omejitev,” še dodaja Šuklje.

Predlog je bil popolno presenečenje, večina se je spraševala, kaj imajo socialisti za bregom, saj niso bili del Demosove koalicije, temveč so večinoma paktirali s postkomunistično SDP. Zato je Demosova vlada predlog najprej zavrnila. Lojze Peterle je bil prepričan, da je za neodvisnost dovolj deklaracija v skupščini in nova ustava, France Bučar pa je označil plebiscit za neprimeren in menil, da bi zadostoval že ustavni zakon. To se je čez nekaj tednov spremenilo, saj je Demos spoznal, da se zaradi političnih razhajanj sprejem nove ustave odmika, in je tako ponotranjil idejo o plebiscitu.

Enotnost

Nato se je vse zavrtelo zelo hitro. Demos je 10. novembra v Poljčah sprejel odločitev o plebiscitu. Po večkratnih pogajanjih je opozicija, ki je želela plebiscit organizirati šele spomladi, popustila, Demos, ki je prvotno želel za mejo uspešnosti glasovanja postaviti zgolj večino udeležencev glasovanja, pa je popustil v toliko, da je bilo za uspešnost plebiscita potrebna večina vseh volilcev.

Skupščina je zakon o plebiscitu sprejela 6. decembra 1990. Glasovanje je potekalo v nedeljo, 23. decembra, zastavljeno vprašanje pa je bilo preprosto: “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?”

Vzdušje pred in na volitvah je bilo slovesno, podporo plebiscitu so poleg političnih strank izrekle številne organizacije civilne družbe. Slovenska politika je bila v svoji podpori enotna. Plebiscita se je tako udeležilo 93,2 odstotka volilnih upravičencev, med katerimi jih je za samostojno in neodvisno državo Slovenijo glasovalo 95 odstotkov. To je pomenilo, da je samostojnost podprlo 88,2 odstotka vseh volivcev. Rezultat je slovesno razglasil France Bučar na seji skupščine 26. decembra, zato je ta dan postal državni praznik.

S tem aktom narodne samoodločbe je bil postavljen temelj za kasnejšo državno osamosvojitev Slovenije. Sledile so priprave na zakonodajnem, gospodarskem in finančnem področju. Potekala so intenzivna prepričevanja mednarodne javnosti, ustanovljena je bila Manevrska struktura Narodne zaščite, dokler 25. junija 1991 skupščina ni sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Naslednji dan se je začela vojna za osamosvojitev Slovenije. Ta politična enotnost je trajala do mednarodnega priznanja, nakar se nikoli več ni vzpostavila v podobni razsežnosti.

In danes?

25 let po zgodovinski odločitvi marsikdo ni zadovoljen z razvojem neodvisne Slovenije. A ljudje vseeno na plebiscit gledajo pozitivno, kar kažejo tudi javnomnenjske ankete. Vseeno je treba ločiti družbeno ureditev in odločitev za samostojno državo. Za kapitalistični družbeni sistem se ljudstvo ni odločilo na plebiscitu, temveč na zaporednih volitvah, na katerih je podprlo stranke, ki so ga z zakonodajo uveljavile. Njegova neoliberalna različica pa se je v Slovenijo sploh prikradla skozi stranska vrata.

A kljub vsemu večina Slovencev zdaj živi bolje kot leta 1990. Glavni razlog je, ker je tehnologija v tem obdobju toliko napredovala, da omogoča ljudem v razvitih deželah lažje delo in življenje. A je tudi samostojna država prebivalcem Slovenije omogočila, da so v polni meri lahko razvijali svoje potenciale na vseh področjih življenja. Če bi ostali del širše nekdanje državne skupnosti, bi bilo to nedvomno teže in ne bi bilo možno v tolikšni meri, so najpogostejši argumenti tistih, ki plebiscit vidijo kot najpomembnejši politični akt v novejši slovenski zgodovini.

“Slovenija je tedaj izkoristila priložnost in razglasila samostojnost. Kljub vsemu so ključne stvari dosežene: Slovenija je neodvisna država, članica EU, Nata in mednarodnih organizacij. V razvojno-operativnem smislu pa bi lahko dosegli več. Nekaterih priložnosti nismo in ne znamo izkoristiti,” je zdajšnji položaj Slovenije komentiral Borut Šuklje.

Ob vseh gospodarskih težavah, ki botrujejo krivicam in revščini, je še najbolj v nebo vpijoča razklanost družbe. Ne samo gmotna, temveč tudi ideološka in politična. Ker so nagajanja in metanje polen pod noge političnim tekmecem za mnoge srž politične debate in delovanja, so državljani v takšne voditelje izgubili zaupanje. Zato je za marsikoga stanje v Sloveniji brezupno in zadušljivo.

Zato se lahko le strinjamo z besedami, ki jih je včeraj v imenu svojcev padlih v vojni za osamosvojitev Slovenije izrekel njihov predstavnik Drago Koprčina: “Pred 25 leti smo si domovino predstavljali drugačno, kot je danes. A prav zaradi tega mora vsak, ki mu je mar za Slovenijo, po svojih močeh prispevati k oblikovanju svetlobe, ki bo kazala pot iz te dolgotrajne, depresivne megle.”

DENIS SABADIN

---