KPK: Fišer in Zalar ravnala koruptivno

Komisija za preprečevanje korupcije je pri nadzoru imenovanja Boštjana Škrleca na mesto generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva ugotovila, da sta generalni državni tožilec Zvonko Fišer in takratni pravosodni minister Aleš Zalar s svojim ravnanjem tretji osebi omogočila nepremoženjsko korist, “s čimer so izpolnjeni vsi znaki korupcije”.

LJUBLJANA > Po ugotovitvah senata Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) je Zvonko Fišer kršil dolžno ravnanje s tem, da je 9. februarja 2012 takratnemu ministru za pravosodje podal predlog, da se za generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva imenuje Boštjana Škrleca, kljub temu da predhodno ni bil izveden oziroma dokončan javni natečaj, kot to zahteva zakon o državnem tožilstvu. Prav tako po ugotovitvah KPK “ni bil objavljen poziv k prijavam za dodelitev in bila sprejeta ustrezna odločitev Državnotožilskega sveta”. “To pa sta edini možnosti oziroma edina postopka, ki ju zakon predvideva za zakonito zasedbo omenjenega delovnega mesta,” ugotavlja KPK.

Zalar pa je po ugotovitvah KPK kršil dolžno ravnanje s tem, ko je 9. februarja 2012 izdal odločbo, s katero je Škrleca imenoval za generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva, kljub temu da predhodno niso bili izvedeni postopki, ki jih komisija navaja že pri Fišerju. Pri tem se je Zalar po ugotovitvah KPK zavedal, da postopek imenovanja ni bil izveden v skladu z zakonom.

KPK: Fišer in Zalar tretji osebi omogočila nepremoženjsko korist

S tem sta Fišer in Zalar po ugotovitvah KPK “tretji osebi omogočila nepremoženjsko korist v obliki zasedbe delovnega mesta generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva, s čimer so izpolnjeni tudi vsi znaki korupcije, kot jo opredeljuje 1. točka 4. člena zakona o integriteti in preprečevanju korupcije”.

Omenjena 1. točka sicer določa, da je korupcija “vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega”.

Postopek v zvezi z ravnanjem samega Škrleca pa je komisija ustavila. Škrlec je bil sicer pred imenovanjem državni sekretar na pravosodnem ministrstvu, takratni minister Zalar pa ga je na nov položaj imenoval dan pred prisego nove vlade.

Kot izhaja iz zaključnega poročila, je KPK ugotovila, da je bil Škrlec na položaj generalnega direktorja imenovan s kombinacijo dveh različnih, sicer samostojnih postopkov, ki ju ni mogoče združevati na način, kot je to izvedlo vrhovno tožilstvo.

Slednje je namreč za imenovanje najprej uporabilo natečajni postopek, ki ga je predvideval takrat veljavni zakon o državnem tožilstvu. Na njem je bil kot najprimernejši izbran Škrlec, ko pa se je eden od neizbranih kandidatov pritožil, je Fišer postopek ustavil in predlagal, da se Škrleca imenuje po drugem postopku, in sicer postopku dodelitve. Po njem se lahko na omenjeni položaj dodeli tudi katerega od državnih tožilcev (vmes je Škrlec postal državni tožilec), pri čemer poziv k prijavam objavi pravosodno ministrstvo, dodelitev pa izvede Državnotožilski svet.

KPK: Tožilstvo je želelo pospešiti postopek

A po ugotovitvah KPK so bila v obeh postopkih opuščena ravno tista dejanja, ki omogočajo konkurenco, prav tako ni jasno, ali je šlo pri samem postopku za dodelitev ali za izbiro po natečajnem postopku.

S takšnim nedovoljenem mešanjem postopkov je po ugotovitvah KPK tožilstvo želelo pospešiti sam postopek, ki bi ga sicer zadržala pritožba. Celotna kronologija po ugotovitvah KPK kaže tudi na tesno usklajenost med ravnanji generalnega državnega tožilca in resornega ministra, “ki nakazuje na izrazito favoriziranje določene osebe”.

KPK je osnutek poročila v presojo poslala tudi Zalarju in Fišerju. Zalar je v odgovoru napisal, da ni mogel ravnati drugače, saj da je vezan na predlog generalnega tožilca. KPK pa mu odgovarja, da je ob imenovanju “nedvomno vedel za pomanjkljivosti” postopka, s tem pa tudi, da je bil postopek nezakonit.

Fišer pa je v odgovoru zapisal, da je njegovo delo teklo izključno na podlagi razumevanja zakona, do kakršnega je bilo mogoče priti v trenutku, ko je tekel postopek. Spremenjen zakon, ki je določal novo delovno mesto generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva, je namreč vstopil v veljavo tik pred imenovanjem, do takrat pa ni bil izpeljan še noben takšen postopek.

Zalar je sicer zoper postopek KPK pred časom sprožil upravni spor, vendar ga je vrhovno sodišče kot drugostopenjski organ pred kratkim zavrnilo.

Postopek imenovanja sta že presojala tudi pravosodno ministrstvo in inšpektorat za javni sektor. Prvo je podobno kot zdaj KPK ugotovilo, da sta bila pri imenovanju nedopustno združena in uporabljena dva samostojna postopka. Inšpektorat pa se je pri preverjanju postopka imenovanja razglasil za nepristojnega. Imenovanje je presojalo tudi upravno sodišče, ki je ugotovilo, da ga je mogoče šteti kot samovoljo pri izvrševanju oblasti.

Senat KPK je svoje mnenje sprejel v sestavi Boris Štefanec in Igor Lamberger.

STA

---