Čebelari vse več mladih

Po lanski katastrofalni letini medu se letos obeta precej boljša bera. Samo kraški čebelarji so pridelali več kot sto ton medu, zadovoljni pa so tudi v ducatu drugih primorskih čebelarskih društev. Z letino in s številnimi mladimi čebelarji. Ob čebelarstvu naraščajo tudi dodatne dejavnosti - od pestre turistične ponudbe do apiterapije ter prodaje matic in slovenskih AŽ panjev - slednji dobivajo kupce celo v Ameriki.

PRIMORSKA > “Letošnja čebelarska letina je bila po lanski suši v naših panjih precej boljša. Zaradi hladne oziroma deževne pomladi sta sicer odpovedali češnja in rešeljika, tudi lipa ni dala dosti medu. Bolje se je odrezalo različno rastlinstvo naših travnikov in pa gozd. Tudi jesenska bera na bršljanu je bila kar dobra,” je potegnil črto pod sicer še ne povsem končano letino Ivan Atelšek, predsednik Čebelarskega društva Sežana. To združuje 106 članov, ki gospodarijo že z več kot 5000 panji.

Samo na Krasu 15 delovnih mest

Kraško čebelarstvo je v vzponu. Narašča število čebelarjev, panjev, pridelanega medu, njegova kakovost in tudi trženje. Leta 2006 je imelo 95 članov društva 3800 panjev, pred štirimi leti 106 članov 4800 panjev. Čeprav je količina medu močno odvisna od vremena in čeprav zadnja leta medvedi uničili marsikateri panj in pojedli precej medu in na stotine čebel, je bera kraškega medu iz leta v leto boljša: “Zdaj na leto pridelamo že od 130 do 140 ton medu, kar za tako majhno območje ni nepomembno,” pravi predsednik društva.

Letos so na povirsko ocenjevanje prvič prejeli pet vzorcev bršljanovega medu. Ta sicer ni povsem novost, saj ga zaradi spremenjene mikroklime čebelarji pridobivajo že nekaj let, ni pa še na seznamu slovenskih sortnih medov, je povedala Božnarjeva in dodala, da se zaradi velike vsebnosti mineralov zelo hitro strdi. “Da, če ga tretji ali četrti dan ne poberemo, se strdi kot beton in čebele se z njim ne morejo hraniti, zato lahko ob polnem panju umrejo od lakote,” pojasni Atelšek in doda: “Vse drugače kot recimo žepkov med, ki je za čebele zelo dober, saj vsebuje številne aminokisline, vitamine, minerale in eterična olja, ki čebelam omogočajo, da preživijo zimo.”

To pomeni več kot milijon evrov prometa, s čimer čebelarstvo celo presega marsikatero kmetijsko panogo. “Cene so glede na vložek stimulativne. Najmanj 15 čebelarjev na Krasu je profesionalnih, živijo izključno od čebelarstva,” postreže z razveseljivim podatkom Atelšek.

Sežansko društvo je po poklicnih čebelarjih med močnejšimi na Primorskem, kjer sicer deluje kar trinajst čebelarskih društev. V Čebelarskem društvu Ajdovščina, ki združuje 173 članov, le dvema čebelarjenje nadomešča službo. “Imam 160 panjev; da bi lahko živel samo od čebelarjenja, bi jih moral imeti več. A to bi bilo tudi toliko dela, da ga ne bi zmogel sam. Tu ni praznikov in nedelj, zaslužki pa niso veliki,” pove Milan Lisjak iz Vrtovč, ki čebelari že 40 let, intenzivneje pa, odkar je ostal brez službe. Ko je pred desetimi leti urejal status čebelarja, so ga uradniki najprej čudno gledali, češ da čebelar ni poklic. “Pa je, že dvanajst let,” pojasni.

Večina primorskih čebelarjev zasluge za to pripisuje Čebelarski zvezi Slovenije, ki združuje okrog 6500 članov in 202 društvi. Od leta 2002 ima status organizacije za izvajanje in podeljevanje nacionalne poklicne kvalifikacije in od leta 2008 koncesijo za izvajanje javne svetovalne službe v čebelarstvu. V tem okviru skrbi za ohranjanje čistosti rase avtohtone kranjske čebele, za obveščanje javnosti o vlogi čebel pri opraševanju ter koristnosti medu kot naravnega živila ter za vzgojo mladih čebelarjev, ki bodo poskrbeli za enakomerno pokritost Slovenije s kranjsko čebelo. “Zagotovo ima zveza veliko zaslug, da nas je vedno več mladih čebelarjev. Skrbi za obveščanje in za brezplačno šolo,” pritrdi mladi čebelar Rok Brežan iz Tolmina, tudi sam udeleženec šole. Bila je koristna, je ugotovil, ko je že na prvih ocenjevanjih svojega medu prejel več medalj.

Apiterapija, apiturizem ...

Da je lahko čebelarstvo mnogo več kot le pridelava medu, pa so prepričani v družini Roberta Skubina iz Hlevnika v Goriških Brdih, kjer so letos vzpostavili apiterapevtski čebelnjak: “Ugodno deluje vdihavanje zraka iz panjev, čebelji piki delujejo protirevmatsko, pridelki čebel pa pomagajo pri številnih zdravstvenih težavah in za krepitev zdravja,” pove Skubin.

V soboto so v Povirju razglasili rezultate že 15. mednarodnega ocenjevanja medu Sežana 2015, največjega na Primorskem in drugega najpomembnejšega v Sloveniji. Letos je bilo rekordno, saj se ga je udeležilo kar 118 čebelarjev z 202 vzorcema, poleg slovenskih tudi veliko iz sosednje Italije, BiH in Istre, nekaj vzorcev so poslali tudi čebelarji iz Avstrije, Srbije in Makedonije. Devetčlanska komisija pod vodstvom Amalije Božnar, ki je vzorce pregledala teden dni pred razglasitvijo, je bila s sortnostjo medov zelo zadovoljna: “Kot vsa leta se je tudi letos odražala sezona: veliko je bilo gozdnih, cvetličnih in akacijevih medov, zelo malo pa kostanjevega in lipovega,” je povedala Božnarjeva. Poudarjanje sortnosti medov je sicer posebnost sredozemskega čebelarstva, proti severu se sortna čistost izgublja. Letos so v Povirju prvič posebej ocenili kraške medove. Tega so bili veseli tudi čebelarji s Tržaškega in Goriškega, ki so se množično udeležili ocenjevanja, čeprav imajo v Italiji, ki se ponaša s kar 70 sortami medu, veliko ocenjevanj.

Po zaslugi izobraževanja čebelarjev in osveščanja javnosti zadnja leta čebelarji nimajo težav s prodajo svojega medu, četudi mu konkurira tudi do polovice cenejši uvoženi med. “Ves med prodam doma ali v bližnji okolici,” pove Marijan Lapanja iz Orehka pri Cerknem. Ima 250 čebeljih družin, z njimi pridobiva gozdni, lipov in cvetlični med, v manjših količinah med z regrata in rese. Njegov lipov med je postal na mednarodnem ocenjevanju Sežana 2015 prvak vrste. “Ljudje zaupajo dobremu pridelovalcu in so pripravljeni za kakovosten med plačati več,” je zadovoljen.

Podobno pove Marko Gombač iz Naklega pri Divači, ki čebelari skupaj z družino in večino medu proda doma in v okolici. V čebelarstvu Irme Petelin v Pliskovici na Krasu pa se večkrat ustavi tudi avtobus obiskovalcev na degustaciji medu, medenega peciva in likerja.

Izvoz panjev, matic, medu

Kljub dobri prodaji doma slovenski čebelarji nadaljujejo prodor v tujino, ki so ga začeli že njihovi predhodniki: v 18. stoletju Anton Janša, ki je postal prvi učitelj čebelarstva na Dunaju, in Janez Anton Scopoli, ki si je dopisoval s Carlom Linnejem in prvi sporočil svetu, da se matice oplodijo zunaj panja, v 19. stoletju pa baron Rotschiitz iz Višnje Gore, ki je s prvo pošiljko čebel v rojstni Dortmund leta 1857 začel 70-letno obdobje intenzivne prodaje naših čebel po svetu (čez 150.000 čebeljih družin), s čimer je postala naša avtohtona kranjska čebela druga najbolj razširjena pasma na svetu, v Evropi pa prva. Četrti pomembni mož je naš Bistričan Anton Žnidaršič, ki je izumil panj s premičnim satjem, po njem imenovan AŽ panj, ki je pospešil prodajo medu.

Prav panji in čebelje družine spet postajajo zanimiv izvozni artikel: “Prejšnji mesec nas je obiskalo osem čebelarjev iz Amerike. Bili so navdušeni nad AŽ panji in so se že dogovorili, da jih bodo prodajali v Ameriko,” pove Skubin.

Podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije Franc Šmerc je na sobotni podelitvi priznanj čebelarjem v Povirju povedal, da je maja prišlo iz Mehike povpraševanje za 30.000 čebeljih matic, medtem ko slovenski čebelarji na leto zredijo “le” 40.000 matic. “Iz Nemčije pa vpraševanje po 15 tonah hojevega medu,” je nizal možnosti za prodor nas tuje trge.

Pri tem jim pomagajo tudi tri zaščite: “Evropsko zaščito porekla imajo slovenski med, kočevski gozdni med in kraški med,” pove Stanislav Renčelj, ki je pomagal pri zaščiti kraškega medu. Da je zaščita pomembna, kaže tudi razpis Zavarovalnice Triglav prejšnji teden, ki je za poslovna darila iskala kar sedem ton medu višjega kakovostnega razreda - 25.000 kozarčkov slovenskega in po 2500 kozarčkov kočevskega in kraškega medu.

MARICA URŠIČ ZUPAN

---