Bodečo žico od Jelšan odvijajo proti morju

Meja s Hrvaško je od predvčerajšnjim tudi na Primorskem obdana z bodečo žico. V četrtek so nekaj sto metrov žice postavili ob mejnem prehodu Starod, včeraj pa so jo postavljali v okolici mejnega prehoda Jelšane.

Odpri galerijo

PRIMORSKA > Prve metre bodeče žice so v četrtek postavili med hrvaškim in slovenskim mejnim prehodom pod Starodom. V gozdno reber na severno stran ceste so razpotegnili dobrih sto metrov žice, na južno pa so jo pod sam plato mejnega prehoda in naprej v gozd postavili nekaj sto metrov. Ob mejnem prehodu Starod je namreč težko prehoden gozdnat teren, po katerem bi mejo izredno težko prečkale večje množice prebežnikov. Je pa žica pod Starodom ustvarila precej dramatičen prizor, saj sega tik do same glavne ceste in jo vozniki, ki prečkajo mejo, seveda takoj opazijo. Doslej najbolj priljubljena pot za ilegalno prehajanje meje, makadamska cesta med Starodom in Munami, pa je bila včeraj popolnoma prosta. Prečkanje meje sicer na obeh straneh prepovedujeta tabli, ne na cesto ne ob njo pa ni (še) nihče postavil nikakršnih ovir. Ker tam ni maloobmejnega prehoda, včeraj ni bilo niti nobenega nadzora. Je pa včeraj zakrožila informacija, da bodo bodečo žico postavili tudi ob maloobmejnem prehodu pri Novokračinah.

Počasneje zaradi kamnitega terena

Precej živahneje kot pod Starodom je bilo včeraj zjutraj ob mejnem prehodu Jelšane, kjer je množica vojakinj in vojakov celjskega 20. pehotnega polka in postojnskega 460. artilerijskega bataljona postavljala žico južno od mejnega prehoda. “Po položenih več kot sto kilometrov ograje smo prišli na vaše območje in naleteli na popolnoma drugačne, slabše pogoje dela. Pod nekaj centimetri zemlje je že kamen,” nam je včeraj razlagal nadporočnik Janez Bobnar iz inženirske čete mariborske 72. brigade.

Bodečo žico namreč postavijo tako, da trimetrske kovinske palice zapičijo približno 70 centimetrov v zemljo, nato pa od ene do druge napnejo tri gladke žice. Ob spodnjih dveh žicah nato vzporedno položijo dva koluta bodeče žice in ju pričvrstijo v tla ter privežejo ob žici, nanju pa postavijo še tretji kolut in ga pritrdijo na zgornjo žico. Tako visoka ograja je od spodaj široka približno meter in pol, visoka pa približno 1,6 metra. Pod Starodom so dokončano ograjo označili še z dvema najlonskima trakovoma.

Pomagal jim je lastnik parcel

Pri Jelšanah so imeli včeraj vojaki največ težav z vrtanjem lukenj za nosilne palice. “Običajno postavimo od 1300 do 1500 metrov ograje na dan, tukaj jo bomo zagotovo manj, morda tudi manj kot kilometer. Težave imamo pri vrtanju kamnitih celin, če je kamen v plasteh, še nekako gre. Ampak načeloma smo zadovoljni, delamo po načrtu,” je še povedal Bobnar in dodal, da niti ne ve, koliko ograje bodo postavili pri Jelšanah, ker jim to sproti naročajo.

Včeraj smo pri Jelšanah naleteli tudi na lastnika približno hektarja obmejnega zemljišča, ki ni hotel biti imenovan. Vojakom je pomagal pravilno postaviti mrežo, ker natanko pozna meje svojih parcel. Povedal je, da ga o postavitvi nihče ni vnaprej obvestil in da za postavitev ograje ni podpisal nikakršnega soglasja.

Našim vojakom je včeraj pri Jelšanah pomagalo tudi 13 čeških kolegov, eden od njih je sedel celo v kopaču. Sicer pa vojaki vrtajo luknje, zabijajo kovinske palice in opravljajo druga težja dela, pri raztegovanju kolutov bodeče žice jim pomagajo tudi vojakinje, te pa večinoma nato bodečo žico s posebnimi orodji zvežejo skupaj.

Divjad bo trpela

Kako ostra so rezila bodeče žice, smo nazorno videli na hlačah vojakinje, ki so bile po dveh dneh dela skoraj popolnoma raztrgane. Bodeča žica, ki jo postavljajo, je namreč tako imenovana nato bodeča žica, na kateri so pritrjena kot britvice ostra rezila. Bodeče žice, kot smo jih poznali nekoč, so imele namreč samo kovinske bodice, ne pa rezil. Starejše bodeče žice so bile tudi gosteje prepletene, medtem ko so natove navidez bolj prepustne.

“Prav to pa je usodno za divjad,” nam je včeraj pri Jelšanah povedal predsednik zemonske lovske družine Danijel Saftič iz Dolenj. “Ker je skoznjo videti, bodeče žice žival ne zazna kot veliko oviro in rine naprej, misleč, da gre za grmovje. Če jo preganja volk ali šakal, pa še toliko bolj. In ko prvo rezilo zareže v žival, je z njo skoraj zagotovo konec. Žival se težko umika nazaj, ampak rine naprej in se vedno bolj zaplete v žico. Divjad nato vsa razrezana in ujeta poginja tudi vso noč in ves dan.”

Lovci bodo zato ob ograje takoj, ko se bodo vojaki umaknili, postavili količke in nanje nakapali posebno tekočino, ki divjadi smrdi in se je izogiba. Prihodnji teden pa se bodo na sestanku z odgovornimi skušali dogovoriti, da bi bodeče žice opremili še z električnimi pastirji.

DANIJEL CEK

---