“Ker služimo istim ljudem, moramo znati sodelovati in se pogovarjati”

Adventni čas je bil za frančiškana Staneta Zoreta čas uvajanja v novo funkcijo ljubljanskega nadškofa in hkrati tistega cerkvenega predstavnika, ki bo v imenu Cerkve na Slovenskem vstopal v dialog z državo. Prvi mesec v novi vlogi streže radovednosti medijev. Kot pater, za katerim so številne pridige in javni nastopi, pa tudi kot pesnik zna govoriti lepo, s ponavljanji in poudarki celo nekoliko poetično, a vseeno je vse, kar izreče, zelo premišljeno, jasno in nedvoumno.

Ljubljanski nadškof Stane Zore Foto: Ziga Zivulovic Jr.
Ljubljanski nadškof Stane Zore Foto: Ziga Zivulovic Jr.

> Že kot pater ste zamenjali veliko naslovov, a ta selitev v nadškofijski dvorec je vendarle drugačna. Kako se vam je življenje spremenilo v zadnjem mesecu?

“V preteklosti sem se kar precej selil po naši domovini. Že kot frančiškan sem bil na več postojankah, na nekaterih postojankah po večkrat; na Sveti Gori sem bil dvakrat, v centru na Tromostovju tudi dvakrat, pa še kot študent sem bil tam ... Zadnja selitev je bila po eni strani enaka: treba je bilo vse stvari zapakirati, narediti selekcijo, kaj potrebujem in česa ne potrebujem več. Vsaka preselitev te tudi osvobodi balasta, ki se nabere v omarah ali pa na knjižnih policah, in ti prinese malo več svobode. Približa te tistemu, kar resnično potrebuješ. Po drugi strani pa je bila ta selitev le drugačna. Veliko več je bilo neznank. Stavbo na škofiji sem poznal, saj sem že prej prihajal sem po raznih opravkih, službe pa nisem poznal in v tem je bilo pričakovanje.”

> Kako pa se je spremenil vaš način življenja? Prej ste bili pater v bratski skupnosti …

“Tudi tukaj nisem sam. Seveda ni skupnost tolikšna, kot je bila pri frančiškanih na Tromostovju, ampak praktično nikoli nisem sam za mizo ali pri molitvi. Vedno molimo skupaj in tudi za mizo smo skupaj. Sicer pa gre na začetku za začetno privajanje. Smo ljudje, ki smo poklicani v službo drugim ljudem in iz tega izhajamo.”

> Še vedno nosite redovno obleko, habit?

“Še vedno ga oblečem. Vedno je pri roki in ni nekje zložen ali pa obešen v kotu omare. Obleko si izbiram glede na to, kam in po kakšnih obveznostih grem. Tu si puščam svobodo oziroma si pridržujem svobodo.”

Kristjani naj ponosno živijo krščanstvo

> Na svoji prvi tiskovni konferenci ste rekli, da ne boste ugibali, zakaj ste bili izbrani za nadškofa.

“Točno.”

> Ampak kaj menite, da papež Frančišek pričakuje od vas?

“Pričakuje, da bom po svojih sposobnostih, v dogovarjanju in načrtovanju s sodelavci skrbel za ljubljansko nadškofijo in za potrebe, ki jih ima ta krajevna Cerkev. Da bom oznanjevalec evangelija in da bom skrbel za ljudi kot škof. Ne verjamem, da ima kakšna druga pričakovanja.”

> Zelo velika so pričakovanja ljudi, da se bodo pod vašim vodstvom zgodile spremembe. So ta pričakovanja breme ali spodbuda?

“Ne morem reči, da so breme. Vem, da so pričakovanja ljudi velika. To razumem, ampak hkrati menim, da so ta pričakovanja do neke mere ustvarjena umetno, skozi vse zgodbe, ki se pojavljajo o Cerkvi v zadnjih letih. Nekatere zgodbe so tudi neupravičene, druge so pretirane in zato so pričakovanja takšna, kot so. Pričakujem, da bom znal skupaj s sodelavci videti, kaj ta Cerkev v določenem trenutku resnično potrebuje, in hkrati skupaj z ljudmi najti prave odgovore na konkretne potrebe in ne na neke namišljene ali pa sugerirane potrebe. Večkrat rečem Gospodu Bogu: 'Poskrbi, da ti ljudje, ko bodo videli, da njihova pričakovanja ne bodo izpolnjena, ne bodo preveč razočarani'.”

> Kaj ste ugotovili v tem času, ko ste nadškof? Kaj je tisto, kar resnično potrebuje vaša nadškofija?

“Potrebuje to, kar potrebuje vsaka Cerkev: goreče duhovnike, zavzete za svojo službo, oznanjevalce evangelija, ki so ljudem čim bliže, pristnost v oznanjevanju … Potrebuje nekaj takšnega, kar izžareva papež Frančišek. Pri njem čutiš, da njegove besede ne prihajajo iz učenih knjig, ampak iz življenja, iz srca. To potrebuje naša Cerkev.”

> Kaj od naštetega Cerkve ta hip ima?

“Ima veliko dobrih duhovnikov; veliko zelo gorečih, ki se razdajajo do konca vseh svojih moči. Smo pa tudi drugi, ki potrebujemo še kakšno spreobrnjenje in rast v dobrem. Kakor Cerkev potrebuje gorečih oznanjevalcev, tako že od Jezusovih časov naprej vedno znova potrebuje tudi spreobrnjenje.”

> Ko ste bili imenovani za nadškofa, ste rekli 'Upam, da Bog ve, kaj dela'. Mediji smo premlevali, kaj ste s tem mislili. Kaj ste torej imeli v mislih?

“Da zaupam Bogu. Da zaupam Bogu, ker meni stvari niso bile jasne. Zame so bile presenetljive in nerazumljive, zato sem s temi besedami hotel povedati, da prepuščam odločitev in potem tudi vodenje mojega življenja Bogu. Ja, mediji ste pa tiste besede simpatično močno poprijeli in vrteli nekaj dni na vseh mogočih ravneh. Sem bil presenečen.”

> Kako ste razumeli veliko zanimanje medijev za vaše imenovanje?

“To je bilo na nek način pričakovano, ker so bile razmere v Cerkvi na Slovenskem in nato pričakovanje tako mariborskega kot ljubljanskega nadškofa tema, ki nikoli ni stopila povsem v ozadje. Zakaj? Na to boste morali pravzaprav vi odgovoriti, ampak na osnovi tega sem pričakoval, da bo zanimanje medijev zelo veliko. Tudi zdaj je zanimanje medijev veliko, kar razumem kot začetno radovednost, pozneje pa mislim, da se bodo stvari normalizirale in bo tudi zanimanje medijev prešlo v normalne okvire.”

> Kako v novi službi ostajate v stiku z verniki?

“Med ljudmi sem več, kot bi mislili. Konec koncev tudi zdaj prek vas prihajam med ljudi. Zame je to oznanjevanje. Tudi novinarji in sredstva obveščanja so način, kako ljudem spregovorim tisto, kar jim želim povedati. Poleg tega sem vsako nedeljo v kateri od župnij, udeležujem se različnih dogodkov, kjer se srečujem z ljudmi. Grem na ulico, kjer se ustavi ta ali oni in želi povedati kako misel, zastaviti vprašanje … Hvala Bogu, dosti se srečujem z ljudmi, ko bodo prišle na vrsto birme in slovesnosti po župnijah, pa bo pa tega še več.”

> Kakšne pastoralne načrte imate? Je to, kolikor je zdaj Cerkev prisotna na terenu, dovolj ali načrtujete kakšne spremembe?

“Dovolj je v vsem tistem, kar delamo dobrega. Goreči oznanjevalci in duhovniki gotovo delajo, kolikor zmorejo in tudi prek svojih moči, za kar sem jim zelo hvaležen in se večkrat tudi bojim zanje. Vesel sem tudi, ker laiki prevzemajo vedno več pobud in se začenjajo zavedati odgovornega krščanstva; v svoje roke prevzemajo vedno več dela in začenjajo skrbeti za različna področja življenja v posameznih župnijah. Korak naprej pa bo treba narediti v zavedanju naših dragih kristjanov, da morajo kot kristjani zavestno in ponosno vstopati tudi v svoje delovno in družbeno okolje in tudi tam postati oznanjevalci s svojim krščanskim življenjem. Ne z govorjenjem, ampak s svojim življenjem. Tu je treba narediti korak naprej malo zaradi tega, ker je v našem javnem prostoru precej, lahko rečem preveč negativnega razpoloženja do vernih ljudi, kar ni spodbuda za tiste, ki naj bi s svojo vero vstopali v ta prostor. Nekaj pa tudi zaradi inercije naše polpretekle zgodovine, ko so bili ljudje dejansko neprestano indoktrinirani v to, da je vera zasebna zadeva in da ne sme stopiti preko sten domače hiše ali pa župnijske cerkve. Te ovire bo še treba premagovati. Za to so potrebne generacije, ampak verjamem, da bo to mogoče.”

Vsi smo v službi ljudi

> Videli smo, da se je vaše umestitve udeležil celoten politični vrh in vtis je, da je trenutni odnos države do Cerkve pozitiven.

“Pričakujem takšen odnos, konec koncev to vidim kot nalogo in temeljno poslanstvo politike. Politika mora ustvarjati pozitivno ozračje za delovanje in za življenje vseh prebivalcev naše države. Ne kristjani ne pripadniki drugih verskih skupnosti ne smejo biti omejeni ali pa izločeni iz javnega življenja. Vesel sem, da so bili na mojem posvečenju navzoči predstavniki politike in različnih ustanov države. Upam, da se bo dejansko začel premik v bolj pozitivno delovanje politike, torej v ustvarjanje pogojev za to, da se vsi lahko uresničujemo v družbi. Samo to je zagotovilo, da bo naša država kot celota naredila korak naprej. Brez tega bomo stopicali na mestu in energijo uporabljali za to, da se bomo blokirali.”

> Ste na prvih pogovorih, ki ste jih imeli s predsednikom republike Borutom Pahorjem in predsednikom vlade Mirom Cerarjem, dobili kakšno pozitivno povratno informacijo glede pobud, ki jih ima Cerkev?

“To so bili v glavnem vljudnostni obiski ob imenovanju in posvečenju za ljubljanskega nadškofa, seveda pa je bila izražena pripravljenost in želja, da naredimo vsak s svoje strani kar se da največ za naše ljudi. Nekako se mi zdi, da v svet naše politike morda le prihaja spoznanje, da smo vsi v službi ljudi. Nihče izmed nas ni v službi določene skupine, stranke ali še manj neke ideologije, ampak smo vsi v službi ljudi in na osnovi tega, da služimo istim ljudem, čeprav njihovim različnim potrebam, moramo znati sodelovati in se pogovarjati.”

> Katera vprašanja si želite odpreti v dialogu z državo?

“V dialogu z državo ne bi rad odpiral velikih tem. Podpiram željo, da se v našem narodu čim več naredi za spravo. To je zelo občutljiva in boleča tema, h kateri bo treba pristopiti z zelo veliko spoštovanja do vseh skupin. V delovanje za spravo jih je treba povabiti v medsebojnem spoštovanju in ne v medsebojnem nasprotovanju. Sprave ni mogoče doseči z deklaracijo. To je proces, v katerem je treba biti vztrajen, spoštljiv in ponižen, zato da ga dejansko pripelješ na raven sprave med posamezniki.

Druga tema, ki jo večkrat omenjam, je vprašanje naših veroučencev. Zdi se mi krivično, da niti prizadevanja staršev, da poskrbijo za versko vzgojo otrok, niti trud, ki ga otroci vložijo v svoje veroučno udejstvovanje, nista nikjer ovrednotena. Vsaka izvenšolska dejavnost je ovrednotena, le verouk ne. Večkrat slišim, da so ovire v zakonodaji, a zakonodaja mora služiti človeku in ne obratno. Če bomo hoteli in bomo sposobni priznati, da je to nekaj, kar bi bilo prav in pošteno urediti, potem bomo našli tudi rešitev, če ne, pa bomo našli množico izgovorov, da to ni mogoče.”

> V mandatih preteklih levih vlad je bil vedno nekje v predalu predlog zakona o verski svobodi, ki bi spremenil tudi financiranje verskih skupnosti, in vedno je bilo v vodstvu Cerkve čutiti negotovost pred tem, kaj se bo zgodilo. Imate kakšne indice, ali in kakšni predlogi bodo šli morda zdaj na mizo?

“Če sem prav obveščen, ta vlada ne namerava odpirati zakona o verski svobodi in tudi nobene potrebe ni, da bi ga. Pravzaprav bi me presenetilo, če bi ga; najprej zaradi tega, ker je ustavno sodišče razveljavilo samo dva člena zakona o verski svobodi in zaradi dveh popravkov ni treba porušiti cele zgradbe in je začeti postavljati na novo. Drugi razlog je, da se s sedanjim zakonom strinjajo vse večje verske skupnosti, tretji razlog, ki ga vidim, pa je ta, da imamo v Sloveniji trenutno množico drugih, bistveno večjih problemov, ki jih je treba reševati.”

> Vrniva se k spravi. Lani smo Primorci zelo pozitivno sprejeli in nagradili pobudo vašega sobrata Bogdana Knavsa, ki je daroval mašo za partizane na Sveti Gori, ampak ko sem se tukaj v Ljubljani srečevala s kristjani, je bilo med njimi precej neodobravanja delovanja patra Knavsa. Kako ste vi videli njegovo dejanje?

“To dejanje je bilo predstavljeno kot nekaj izjemnega, ampak frančiškani s Svete Gore za praznik prvega novembra na Trnovem že 15 ali pa še več let blagoslavljamo grobove. Jaz sam sem bil na Trnovem že vsaj šestkrat in sem blagoslovil grobove partizanov, ki so tam pokopani ali so tam samo zabeleženi. Partizani niso bili nikoli izločeni iz molitve Cerkve. Tudi eden od mojih stricev je bil partizan in je deležen moje molitve tako kot vsi ostali sorodniki. Zdi se mi, da je bil dogodek na Sveti Gori v družbenem prostoru predstavljen kot preveč izjemen. Pokojni so pokojni in kakor so pred Bogom vsi enaki, so tudi v molitvi Cerkve vsi enaki. Za vse pokojne je treba moliti in nanje ne smemo nikoli gledati na način, da delijo žive. Predvsem menim, da mora pri tem vprašanju ideologija stopiti stran.”

> Kako ste še kot pater videli napihovanje in potem pok mariborskega balona?

“Bil sem ravno v Rimu, ko je L'Espresso objavil mariborsko zgodbo. Hudo mi je bilo in še vedno mi je hudo. Hudo mi je bilo za odgovorne, zato ker sem marsikoga od njih osebno poznal in sem vedel, da hočejo dobro. Hudo mi je bilo za kristjane, ker sem vedel, da jih stvari bolijo in da jih bodo bolele. Hudo mi je bilo zaradi naše družbe, ki ima tudi brez takšnih kosti za glodanje dovolj težav. Hudo mi je bilo. Dejstvo je, da so v osnovi imeli prav; Cerkev potrebuje premoženje za to, da opravlja svoje dejavnosti. Nobena streha se ne zamenja sama, nobena freska se ne popravi sama, noben zlati oltar se ne restavrira sam … Tudi oznanjevalna dejavnost potrebuje sredstva. Šolstvo, ki ga vidim kot eno od oblik dobrodelnosti, kajti kaj je večja dobrodelnost kot pomagati človeku, da zraste v samostojnega, razmišljujočega in pokončnega človeka, prav tako. Za te namene je bilo potrebno pridobivanje sredstev, niso pa gospodarili na pravi način. Zato mi je bilo žal in tudi danes mi je žal za vse ljudi, ki so kakor koli prizadeti v tej zgodbi. Zdi se mi tudi, da je bila takrat Cerkvi kot takšni narejena krivica, kajti vsa Cerkev na Slovenskem je bila vržena v en koš in to ni pošteno. Mariborska škofija ni Cerkev na Slovenskem, kakor tudi ljubljanska nadškofija ni Cerkev na Slovenskem. V cerkvi v spovednico poklekajo posamezniki in tudi odgovornost nosijo posamezniki, zato sem takrat to posploševanje in omadeževanje vseh slovenskih kristjanov doživljal kot zelo krivično.”

> Čutite, da med kristjani prav zaradi tega še vedno ostajajo zamere do tistih, ki so povzročili zlom mariborske škofije?

“Verjamem, da je marsikateri kristjan slišal kakšno pikro iz svoje okolice, morda s strani svojih sodelavcev. To spada v področje negativnega razpoloženja, o katerem sem prej govoril in ki je precej navzoče v našem prostoru. Verjamem, da je kakšen kristjan moral to slišati, vendar se je temu kristjanu s takšnim odnosom zgodila krivica.”

> Kakšne stike boste kot nadškof ohranili s škofi, ki so po teh dogodkih zdaj večinoma upokojeni?

“Dobre. To so ljudje, ki jih poznam že desetletja. Profesor Stres je bil moj profesor; dober profesor in zelo smo ga spoštovali. Nadškof Uran je bil dekan v Šentvidu, ko sem bil kaplan v Šiški, in spomnim se, kako je znal animirati šentviško župnijo in dekanijo. Tudi nadškofa Krambergerja poznam že leta. Vem, da se nihče od teh ljudi ni v ničemer okoristil in da ti ljudje na svojih bančnih računih nimajo bogastva. Dejansko so skušali delati za dobro Cerkve. Morda so pri tem preveč verjeli svojim svetovalcem. To je lahko njihova napaka in zaradi tega, ker so bili v nekem trenutku morda preveč zaupljivi, ne bodo izgubili mojega spoštovanja. Nikakor in nobeden izmed njih.”

Mir in dobro

> Vaše priprave na božič so letos verjetno potekale v drugačnem tempu kot dozdajšnje …

“Če bi bil zdaj pri frančiškanih, bi že začeli nekoliko več spovedovati, mi smo rekli dežurati v spovednici, ker bi ljudje že v večjem številu prihajali k božiči spovedi, na škofiji pa dopoldneve bolj ali manj preživim v tej pisarni, sprejemam ljudi, med njim tudi kar nekaj novinarjev, ki skušajo ujeti predbožični čas. In jih razumem; razumem potrebo medijev, da želijo svojim bralcem ponuditi tudi te vsebine. Razmišljam tudi o polnočnici, o nagovorih … Sveti večer bo pa tak, da bomo pokadili ta naš dom, molili in čakali polnočnico.”

> Kako boste preživeli božični dan? Mi, “navadni ljudje”, gremo domov, kam pa gre nadškof?

“Nadškof? Vsekakor bo tisti dan še dnevna maša božičnega praznika in potem bo morda zvečer tudi še kakšen trenutek, da skočim voščit domov. Vezi se ne pretrgajo in ko prideš na škofijo, ne postaneš samotar. Bog varuj! To bi bilo slabo, zelo slabo. Potrebuješ vse tisto, kar te povezuje s tvojimi koreninami od začetka pa do tega trenutka, ker si z vsem tem zrasel v to, kar si.”

> Hvala za pogovor in vesele praznike vam želim.

“Tudi jaz želim vam in vašim bralcem blagoslovljen božič. Naj ga doživijo v spoznanju dostojanstva, naj se veselijo svojega dostojanstva, naj se veselijo svojega življenja. Naj se veselijo dostojanstva in življenja drugih, ker to nam pride sporočit Bog. Ta človek je Njegov človek in ta svet je Njegov svet, ni ga izpustil iz rok. V novem letu pa mir in dobro. Treba je poskrbeti za to; mir ustvarjamo mi in tudi dobro ustvarjamo mi. Torej mir in dobro.”

JANA KREBELJ


Najbolj brano