Žreb nas je pobožal

Tile veseli fantje, ki vam mahajo na fotografiji, so večinoma zgodovina. Iz druge zgodbe, ki nikoli ni dobila pike na i v obliki žlahtne kovine okoli vratu. Najboljša generacija slovenske košarke je z zastorom nad domačim evropskim prvenstvom pomahala v slovo.

Menjava generacij se je počasi začela že na lanskem evropskem prvenstvu. V primerjavi s svetovnim prvenstvom leta 2010 je štiri leta zatem razlika še bolj očitna. V Španijo so odpotovali le še štirje udeleženci SP iz Turčije: Miha Zupan, Jaka Klobučar (vmes ju sploh ni bilo v reprezentanci!), Uroš Slokar in Goran Dragić. Že to, da se Zupan in Klobučar v štirih letih nista uspela prebiti med 12 izbrancev, pove veliko o tem, kako so se razmerja moči v reprezentanci letos postavila povsem na novo.

Vrnitev na selektorski stolček Jureta Zdovca je bila v javnosti, pa tudi v košarkarskih krogih, sprejeta z odobravanjem. Če je kdo primeren, da pomlajeni ekipi privzgoji taktične navade in ekipni duh, je to Zdovc, ki velja za resnega in košarki povsem predanega trenerja. Z mladimi (in tudi manj mladimi) je med pripravljalnimi tekmami ob šolskih napakah, divjanju in nedisciplini v igri, izgubljal živce. A sam ve, da je ta ekipa nekaj povsem drugega kot moštvo, s katerim je leta 2009 lovil medaljo na Poljskem.

Dota, ki so mu jo zapustili predhodniki, ni majhna. Ob letošnjem svetovnem ima Slovenija zagotovljen nastop še prihodnje leto na evropskem prvenstvu. Pa še žreb, ki ji odpira pot do osmine finala SP, jo je pobožal. Od tam naprej je s pomočjo sreče možno vse. Zagotovljeno igranje na dveh velikih tekmovanjih je vse kaj drugega kot lovljenje nastopa na kvalifikacijah po raznih Novih Jičinih ali po kakšnih bolgarskih brezpotjih. Zadnje kvalifikacije kažejo, da se zelo mučijo tudi razvite nacije, ki so se nekoč kot za šalo uvrščale na prvenstva stare celine.

Sedanja izbrana vrsta ni ne najbolj talentirana, ni najvišja, ni vrhunska. To je pač realnost, ki jo prej ali slej doživljajo vse reprezentance, ko izjemnim generacijam sledijo slabši letniki. In še toliko bolj se to pozna ob tako majhni bazi, kot je slovenska. Če so pri nas nekoč rasli tudi visoki in močni igralci, je v tem segmentu zdaj največje pomanjkanje igralcev. Novih Nachbarjev na krilu, Smodišev z mehko na roko štirici in Brezcev na petici ni. Po sili razmer so visoki branilci zdaj krila, krila pa so postala krilni centri. Zdovc je bil še najbolj nezadovoljen s centri, ki so stali predaleč od koša in pomanjkanjem taktične zrelosti, zaradi katere se je prigarana prednost stopila. Zelo drugače ne bo niti v Španiji. Slovenska igra se bo zanašala na hitrost in mete z razdalje, pa tudi na Gorana Dragića, ki je zaradi omejenega števila pripravljalnih tekem še največja rezerva.

ROK MAVER

---