Žbogar: Zdaj še spravim jadrnico in jo prodam

Vasilij Žbogar je Sloveniji priboril četrto kolajno na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru, sebi pa tretjo po Atenah in Pekingu, kjer si jih je priboril v razredu laser. Kot sam pravi, je s tem končal svojo jadralsko pot, ne samo olimpijsko, ampak športno pot nasploh.

RIO DE JANEIRO > "To je bilo to. S svojimi leti bi se težko še kosal s konkurenti, tako da je konec. Vesel pa sem, da sem končal na tak način. S kolajno, ki je nisem pričakoval. A zaradi tega je toliko bolj sladka, okus pa samo še povečuje dejstvo, da sem jo osvojil v drugem razredu kot prejšnji. Ne vem, če je pet tekmovalcev, ki se lahko pohvalijo s tem. Vsaka kolajna je po svoje sladka, prva je bila le prva, z njo smo izboljšali finančno stanje, druga je bila nekakšna potrditev, tretja pa je v novem razredu, zaradi katerega sem se moral zrediti. Zdaj imam več kot 20 kilogramov več kot v Pekingu, že jutri pa začnem s shujševalno kuro. V Pekingu sem imel 76 kilogramov, tu sem jih imel pred začetkom OI 100, zdaj pa jih imam 95," je po uspehu dejal Žbogar.

Bilo je kot v Izoli

Izolan je olimpijsko tekmovanje odlično začel, nato pa dolgo časa iz regate v regato nadziral položaj. Napak ni delal, zato pa so jih delali njegovi konkurenti. "Vedel sem, da moram biti konstanten in ne smem delati napak, kot so jih delali nekateri favoriti, kot so Francoz, Madžar in Danec. Važno je bilo, da sem zdržal etape z močnim vetrom, ki so mi sicer pobrale veliko moči, a sem po njih držal ugoden položaj. V zalivu mi je jadranje zelo ustrezalo, saj je bilo praktično kot v Izoli. Hitrost jadrnice je bila sicer zelo slaba, zato sem moral konservativno jadrati, tako jadranje pa je izjemno fizično in telesno zahtevno. Če želiš nekam iti, zaradi nizke hitrosti ne moreš, ker so druge jadrnice že tam. Moraš čakati in čim manj izgubljati. To sem delal in uspeh je tu," se je smejalo slovenskemu jadralcu.

Psihično je zdaj povsem izpraznjen, pravi, da tekmovalne barke ne bo niti potipal. "Če me zdaj vprašate, sem končal, jadrnico bom pospravil in prodal. Ko pridem domov, bom zamenjal barko in se z družino z malo boljšo jadrnico podal na počitnice. Še prej pa se bom malo sprostil, zabava se je praktično že začela, zagotovo pa se bo nadaljevala tudi v domovini, ko bom napravil fešto. Veseli me, koliko Slovencev me je spremljalo, posebno mojih Primorcev. Občutil sem njihovo veliko podporo, ker so oni zadovoljni, sem jaz še bolj vesel," se je Žbogar zahvalil svojim navijačem v domovini.

“V regati, ko močno piha, izgubiš 12 do 16000 kalorij”

Seveda so njegove prve zahvale odšle k njegovi ekipi: "Vesel sem za celotno ekipo, ki je res dobro delala. Za mojega brata Jureta, ki je žrtvoval prosti čas, Trevorja Millerja, Luco de Votija, fizioterapevtko Nežko Poljanšek, ki mi je po vsaki regati spravila v red. Res so vsi zaslužni. S svojo tretjo medaljo sem se postavil ob bok najboljšim slovenskim športnikom, a vsak mora gledati svojo panogo, mislim, da sem se zdaj tudi jaz zavihtel med najboljše v tem športu," je ponosen Žbogar, ki je v ta uspeh vložil maksimum.

"Sami ste videli, kakšne obremenitve so to, posebno, ko imaš prosto pumpanje. Pri njem imaš srce v grlu in ne veš, kako bi prišel k sebi, iščeš prostor, da zajameš zrak. V regati, ko močno piha, izgubiš 12 do 16000 kalorij, kar je približno toliko, kot jih kolesarji izgubijo na Touru. Moje telo je take obremenitve sprejelo, potrebno pa je bilo veliko truda in odrekanj. A lepo se je izšlo," se je težkih trenutkov spomnil Primorec, ki ima kar nekaj težav s hrano, saj se mora pri obrokih siliti, še posebno težko pa je, ko je živčen. Takrat uporablja tekoče preparate: "Sem pa zelo zadovoljen s hrano v Riu. Meso je odlično."

Ne ve, kaj bo počel v prihodnosti

Kaj bo v nadaljevanju počel, zaenkrat še ne ve. Slovenskemu jadranju napoveduje svetlo prihodnost, rad bi mu pomagal tudi sam, če bodo odgovorni to želeli. Po 16 letih pa je končal tudi študij. "Zadal sem si nalogo, da opravim en do dva izpita letno. Za njiju sem si odtrgal čas, ko ni bilo jadranja. Po Pekingu sem jih naredil vreč, po Londonu še malo več, ko sem imel poškodovano rebro, ko sem imel poškodovano koleno, ko me je bolel hrbet, sem se učil," je dejal Žbogar, ki je študij začel na Ekonomski fakulteti v Mariboru, nato pa sem se v zadnjem letniku prepisal na managment v Koper. Niti sam ne ve, zakaj.

Za dokončanje študija se mu ni mudilo, včasih to ni veljalo za druge stvari, zdaj pa pravi, da se mu velikokrat ne mudi zdoma. "Odkar imam sina, se mi nikamor ne mudi," se je pošalil Izolan, ki ima morsko bolezen, velikokrat mu je na morju slabo, nikoli pa ne bruha. Krmilo jadrnice težko zaupa drugim, s prijatelji se je zaradi tega že pošteno sprl, zanimivo pa je, da se vožnji prepusti, če čoln upravlja njegova žena Maja.

STA

---