Po naključju na blazine

Urška Žolnir je na olimpijskih igrah v vlogi trenerke in ni mogla braniti “svojega” zlata, ki se bo še štiri leta vendarle lesketalo v Sloveniji. Za ubranitev naslova je poskrbela njena klubska sotekmovalka Tina Trstenjak.

RIO DE JANEIRO, LOPATA > Judo zagotovo ni šport, kjer bi lahko pot do uspeha ubrali po bližnjici. To zagotovo dobro ve tudi 25-letna nova olimpijska prvakinja v kategoriji do 63 kilogramov Tina Trstenjak. Kot deklico jo je prvih korakov naučila prav Urška Žolnir, ki jo je v torek zvečer nasledila na olimpijskem prestolu. Verjetno je to zgodba, ki bi jo hollywoodski scenaristi celo pograbili. Vprašanje je, če bi v tako pocukranem scenariju bil voljan sodelovati njen trener Marjan Fabjan, mož vedno strogega obraza, ki je zatem, kot vse ostale izjemno uspešne judoiste iz okolice Celja, prevzel v svoje roke. “Bil sem nepopustljiv, včasih tudi grob,” pot Trstenjakove (in še mnogih drugih svojih tekmovalcev) do olimpa opisuje Fabjan.

Marjan Fabjan, trener alfa in omega celjskega Sankakuja, velja za nekakšnega guruja slovenskega juda. Njegove borke so osvojile že štiri olimpijske medalje, a za uspehi se skriva trdo delo, pa tudi železna volja. Na Lopati pri Celju velja le garanje in trda disciplina, ki gre do te mere, da je Fabjan za številne kontroverzen in deležen tudi kritik in obsojanj. A olimpijski uspehi in posel trenerja so medalje, ki mu dajejo prav. Po drugi strani pa ni zahteven le do svojih borcev, ampak tudi do sebe. Sam je imel pred tekmo zaradi velikih želja in pritiska resne zdravstvene težave. “Zjutraj sem se zbudil ob štirih, imel 185 pritiska in ga zbijal do sedmih. Tukaj so me tudi v preteklih dnevih vsi spraševali, kaj je z mano, saj sem imel težave že prej na letalu, pa na poti do letala in tudi tukaj v olimpijski vasi.” A 58-letni Fabjan, po poklicu zlatar, je dočakal še drugo zlato kolajno svojih tekmovalk. Sam zase še ni prepričan, ali bo še enkrat šel v ves olimpijski pritisk in stres.

Tekmovalka, ki je na trening juda zavila iz radovednosti, je v najstniškem obdobju, po prvih uspehih na mednarodnem prizorišču in po bronasti kolajni na mladinskem svetovnem prvenstvu, padla v krizo in se - tako kot mnogi športniki - poigravala z zamislijo o smiselnosti nadaljnjega tekmovanja.

Zmogla je dovolj volje za nadaljevanje in po odličjih na velikih svetovnih tekmovanjih in zmagah v svetovnem pokalu stopila na najvišjo stopničko na evropskem in svetovnem prvenstvu, zdaj pa še na olimp. Ima vse, kar lahko športnik dobi!

Njeno zmago so njeni navijači, klubski kolegi in njena družina pričakali v baru na Lopati pri Celju, ki je uradna navijaška točka. To pomeni, da za vsako osvojeno medaljo judoistov bar goste časti z brezplačnim pivom.

Mama Silva in oče Boris Trstenjak sta nestrpno spremljala finalni dvoboj svoje hčere. Kot je povedal njen oče, ki se je ob podelitvi kolajn razjokal, so se uresničile njene in naše sanje. “V finalu se ne tekmuje, ampak zmaguje,” je dejal oče Boris. Dodal je še, da Tina nima pri sebi telefona, nima facebooka, nima računalnika in je 24 ur skoncentrirana zgolj na judo.

ROK MAVER, STA

---