Tam kjer Kras “pade” v Jadran (foto)

Primorsko topli in sončni zimski dnevi, v prvi vrsti tisti med vikendi, so med drugim pravšnji za kratek izlet v naravo. Tako severu kot jugu Primorske je razmeroma blizu italijanski del kraškega roba, idealen za pohodništvo.

Odpri galerijo

OPČINE > Eno od tamkajšnjih poti so poimenovali po Napoleonu. Ker je krožna, se začne in konča bodisi na robu Prošeka ali Opčin, komur jo prehodi, pa pokaže, po čemu mestece med Sežano in Trstom nosi ime. Kajti skoraj ena sama pečina se pne nad morjem vzdolž vse steze, tja do Prošeka oziroma gradu Miramar doli na obali.

“Samo?” Tako odgovorimo na izhodiščni točki pri obelisku na Opčinah srečani tekačici, ko nam pove, da bomo vzdolž kraškega roba hodili tri kilometre. Gre za približno razdaljo v eno smer, medtem ko je krožna Napoleonova pot, ki vodi tako pod vrhom grebena nad tržaškim zalivom kot čisto po vrhu, dolga osem kilometrov. Hoja je nezahtevna, le kratek del je strm.

Sprehod poleg kolikor toliko čistega zraka ponuja zlasti poglede na skrajni sever Jadrana, na strmine in mesta na obrežju s Trstom in sosednjimi Barkovljami v ospredju. Najbrž so prav s tega dela Krasa partizani uzrli Trst, nekateri med njimi prvič. A Slovenci, ki jo danes mahajo po stezah na italijanskem delu planote - do Devina jih je urejenih več - odhajajo tja zgolj na oddih.

Rojake smo med drugim srečali pred Prošekom, kjer urejen kolovoz preide v asfaltno cesto. In kjer je, vsaj ob ugodnih dneh, kot so zdajšnji, možno naleteti na številne, tudi slovenske plezalce. “Ni tako zahtevno, kot v Ospu ali drugod. Tam so smeri daljše” nam dekle, ki ob vrvi pazi na soplezalca, ko leze po skalnati steni, odgovori na nepoznavalsko vprašanje.

Hip zatem smo na polovici pohoda. Čaka nas povratek proti Opčinam po trasi čisto vrh pečine nad Barkovljami. Razgibana je, gre v glavnem za ozko stezo. Vmes pa je nekaj razgledišč, s katerih je videti daleč naokrog. Eno takšnih je ob betonski cerkvi na hribu Grisa, kjer je hkrati možno stopiti v svetišče, posedeti na klopci in se ob primernem vremenu “martinčkati”. Tam lahko tudi spoznamo, kako visok je črnokalski viadukt, saj je kljub oddaljenosti dobro viden. V nadaljevanju nas pot od cerkve do Opčin vodi skozi gozd, ni razgledov. Čisto na koncu pa je strm krak: najprej vzpon in nato spust do omenjenega obeliska.

Mimogrede: pri cerkvi je trgovina z bifejem, a je bolje imeti kaj za pod zob v nahrbtniku, če bi se želeli med tem kratkim pohodom okrepčati ali odžejati.

AMBROŽ SARDOČ

---