Z velike kmetije v politiko

Najmlajši in najmanj znani med predsedniškimi kandidati je žreb določil prvo mesto na volilnem listu. Suzano Laro Krause, kandidatko stranke SLS, je predvolilna kampanja na sončni dan pripeljala v Koper, kjer je med sprehodom po ulicah hitro dokazala, da mesto pozna dobro. “Jasno, ko pa sem redna obiskovalka koprskega poletnega festivala mikropivovarjev,” se nasmehne.

A ko jo človek takole pogleda, ne bi rekel, da jo z domačega Ptuja v Koper vabi zgolj in samo pivo. “Ne,” živahno odkima 38-letna Suzana Lara Krause. “Tukaj živi moja birmanska botra. Ni sicer krvna sorodnica, zgodba je malce daljša. Njen oče je odraščal pri mojem dedku, ki je imel veliko kmetijo in je pri sebi vedno imel tudi rejence. No, eden od njih je bil Karlo, oče moje botre Saše. Ohranili smo zelo tople stike, pravimo, da smo 'družina nad krvjo'. Imamo se radi. S Ptuja pridemo vsako leto vsaj enkrat na obisk v Koper. Ponavadi se srečamo na festivalu mikropivovarjev, to že postaja naša tradicija. Vsi imamo namreč veliko obveznosti, težko se uskladimo. Ko se nam je vendarle uspelo srečati na tem festivalu, smo si rekli: pa naj bo to dogodek, na katerega moramo priti vsi.”

Od Prežiha do Drnovška

Postavimo ji tisto vprašanje, s katerim je novico o njeni kandidaturi pospremila večina - kdo sploh je? Nasmehne se in prikima, ko ji navržemo, da smo poklicali tudi na Ptuj in se pozanimali o njej, pa dobili odgovor, da niti tam ni kdove kako znana. Pojasni, da se je na Ptuj z družino priselila šele pred šestimi leti, sicer pa je iz Destrnika v Slovenskih goricah. Mimogrede, Destrnik slovi kot slovenska občina z največ politiki na število prebivalcev, od tam prihajata tudi Franc Pukšič in Milan Zver.

Suzana Lara Krause

Rojena: 15. marca 1979

Stalno prebivališče:Rojena je v Destrniku, zadnjih šest let z družino živi na Ptuju.

Izobrazba: profesorica slovenščine in ruščine

Zaposlitev: Kot samostojna podjetnica družino preživlja s prevajanjem zlasti turističnih in strokovnih besedil ter poučevanjem na tečajih slovenščine in ruščine.

Družina: Mož Matthew Alexander Krause se je pred desetletjem zaradi nje v Slovenijo preselil iz ameriške zvezne države Maryland. Pomaga ji pri prevajanju in v času kampanje še bolj skrbi za njuna otroka, devetletnega Izidorja Matthewa in leto mlajšega Alexandra Gabriela.

Kariera: Po študiju se je zaposlila v očetovem podjetju Ardol v domačem Destrniku, družbi za proizvodnjo električne in toplotne energije iz bioplina in sončne energije, kjer je opravljala administrativna dela. Zatem se je začela preživljati kot samostojna podjetnica, kar je še danes. V politiko je vstopila leta 2010 kot tajnica regionalnega ptujsko-ormoškega odbora Slovenske ljudske stranke (SLS). Je tudi članica izvršilnega odbora SLS in predsednica Slovenske ženske zveze pri SLS.

Podpora: kandidira spodporo zunajparlamentarne stranke SLS in 3692 podpisov volilcev

“Odraščala sem na veliki kmetiji, ki jo zdaj upravljata sestra in njen mož,” pripoveduje. Sama je zavila v humanistiko - že pri petnajstih letih je v samozaložbi izdala pesniško zbirko Moje pesmi, moj svet, literaturo pa je izbrala tudi za študij. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je vpisala slovenščino in ruščino. Leta 2005 je na oddelku za slovenistiko pod mentorstvom prof. dr. Mirana Hladnika diplomirala s temo Prežihov Voranc v knjigi in na filmu, leto zatem pa na oddelku za slavistiko pri prof. dr. Mihi Javorniku še s temo Poema v ustvarjalnosti N. V. Gogolja (Mrtve duše) in F. M. Dostojevskega. Profesor Javornik ni mogel pogledati v njeno diplomsko delo, saj ga v oddelčni knjižnici nimajo - kandidatko ta podatek preseneča in pravi, da jim bo takoj dostavila kar svoj izvod diplomskega dela. Profesor Hladnik pa je že pokukal v slovenistično diplomsko delo in nam sporočil, da je Suzana Lara, takrat še z dekliškim priimkom Arnuš, “prizadeto opisala malomaren odnos inštitucij do slovenske filmske dediščine in s tem izpričala osebno zavzetost za te reči”. Njegova nekdanja študentka se ob omembi študija nasmehne, malce obuja spomine in resno, odločno doda: “Ni problematičen samo malomaren odnos do filmske dediščine. Slovenija se s kulturniki zelo rada postavlja v tujini, jim pa kot država ne omogoča, da bi se s svojo dejavnostjo preživljali. To ni prav!”

Z možem Američanom je najprej živela v njenem domačem kraju, kjer se jima je leta 2007 rodil Izidor Matthew. “V isti hiši smo živele štiri generacije, bilo je kar pestro,” se nasmehne. Leto pozneje se je družini pridružil še Alexander Gabriel. “Kmetijo je prevzela sestra, mi pa smo se odločili, da se preselimo. Preveč ljudi na kupu včasih ni dobro. S sestro se sicer razumem, a prav je, da lahko gospodarstvo vodi, ne da bi jo kdo oviral. K sreči sem podedovala hišo na Ptuju, ki pa je bila potrebna obnove. In res smo jo začeli obnavljati, se pred šestimi leti preselili vanjo, pa jo še kar obnavljamo ...”

“Želim si, da bi bil bolj spoštovan ustavni člen, ki pravi, da ima oblast v Sloveniji ljudstvo.”

Kako pa je prišla v Slovensko ljudsko stranko? “Za to me je navdušil oče Branko Arnuš, ki je bil že pred mano član te stranke,” pravi. “On me je prepričal, da je to prava stranka zame, za politiko pa sem se navdušila kar sama, že kot zelo mlada. Vem, da je to morda nenavadno, saj je politika med mladimi nepriljubljena. Za to so krivi tisti politiki, ki ne prevzemajo odgovornosti za svoja slaba dejanja. Po drugi strani je pa tudi res, da se mladi morda premalo zavedajo, kako pomembna je politika. Vpletena je v vse, kar počnemo v življenju, od tega, kako drag je bencin, ki ga tankaš v svoj avto, in koliko stane kruh, ki ga ješ, do tega, kakšen je naš šolski sistem.”

Nič ne kaže, da bo na volitvah pristala med kandidati z največ glasovi. Kakšen je sploh cilj njene kandidature? “V to sem šla, ker želim, da se sliši ljudski glas. 'Vrnimo Slovenijo ljudem!' je moj slogan,” pravi. “Želim si, da bi bil bolj spoštovan ustavni člen, ki pravi, da ima oblast v Sloveniji ljudstvo. Tudi politika bi se morala najbolj ukvarjati z ljudmi in njihovimi potrebami, manj pa s samo sabo in s tem, iz katere stranke je kdo.”

Kot najboljšega slovenskega predsednika doslej imenuje Janeza Drnovška. “On je bil med vsemi najbolj predsednik vseh Slovencev,” prikima. “Prepričal me je s svojo filozofijo, ki jo je povzel v treh enostavnih besedah: mir in dobro. To je vse, kar ljudje potrebujejo.”

Kaj pa aktualni predsednik Borut Pahor? “Pred petimi leti sem v prvem krogu podprla rojaka iz Destrnika Milana Zvera, v drugem pa Pahorja. Takrat me je prepričal s svojim nastopom, zdaj pa sem njegova protikandidatka zaradi tega istega nastopa, ki se mi je izkazal za nezadostnega - ni dovolj, da se predsednik samo nastavlja, mora se tudi postaviti! Ni dovolj, da predsednik samo govori, kako bi bilo dobro in kako bi moralo biti, ampak mora tudi kaj narediti. In ni treba, da je predsednik všečen in všeč vsem. Če imaš bit in si zvest sebi, izraziš svoja stališča, zato nikoli ne moreš biti všeč vsem. Pomembnejše je, da imaš pred sabo jasen cilj ter da si dovolj vizionarski in pogumen, ne da bi te skrbelo, komu boš všeč in komu ne.”

Predsednik ima v Sloveniji resda omejena pooblastila, a ima neformalno moč, s katero lahko premika stvari, še poudarja.

Kar delaš, delaj dobro

Četudi je v volilno tekmo vstopila kot popolna neznanka, je že takoj zakrožila njena izjava: “Čas je za žensko, ki sama skuha svojo marmelado in vlaga kisle kumare. Takrat, ko poleg ni kamer.”

Torej, bo v predvolilni kampanji ljudstvu postregla tudi slovite kumarice in marmelado? “Ha, zakaj pa ne, saj res znam pripraviti dobre!” se zareži. In resneje pojasni: “S to izjavo sem hotela povedati, naj vsak dela, kar zna, in če nekaj rad počne, to počne tudi, kadar zraven ni kamer. Jaz ne bom pozirala ob smetarjih, raje doma kuham marmelado. Tega me je naučila babica, ki mi je medtem marsikaj povedala. Takega načina se držim tudi sama, kar je zelo učinkovito, ker imamo ljudje malo časa in se moramo zato bolje organizirati. Kadar v nedeljo kuham kosilo, sinova sedita za kuhinjsko mizo, delata nalogo in me kaj vprašata, če sama ne znata. Kuha in vzgoja hkrati! Najpomembnejše pa je, da tako otrokom privzgojiš prave vrednote in delovne navade. In vztrajnost. In spoštovanje do dela.”

Njeno vodilo je: karkoli delaš, delaj po najboljših močeh, in če ne zmoreš, nehaj. “Sem dobra prevajalka in tudi poučevanje mi gre dobro od rok. Če ne bom izvoljena za predsednico, bom to delo nadaljevala. Če bom izvoljena, pa bo počakalo pet let. Oziroma deset, saj pravijo, da si bil slab predsednik, če ne dobiš še drugega mandata,” se še nasmehne. In pravi, da te izkušnje gotovo ne bo obžalovala: “Če ne drugega, bom pa dobila tršo kožo, kar ne bo škodilo.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---