Štiridesetletnik s staro dušo

Marsikomu, ki ga je poznal zgolj po vlogi kmeta Ivana Serpentinška ali po katerem drugem izmed likov, ki jih je igral ali oponašal, se je leta 2010 zdela novica, da bo kandidiral za župana Kamnika, šala stoletja. A so mu kmalu morali priznati, da je tej funkciji dovolj dorasel. Zdaj je Marjan Šarec tisti izmed osmih protikandidatov Boruta Pahorja, ki mu javnomnenjske raziskave pred predsedniškimi volitvami kažejo najbolje. Gorenjec, odrasel v kmečki družini v Šmarci pri Kamniku, je v nastopih umirjen in diplomatski, pri 39 letih na trenutke zveni kot 69-letnik in to opazko jemlje kot poklon. “Mislim, da sem eden tistih ljudi, ki imajo staro dušo.”

Dolg, močan stisk roke in pogled naravnost v oči sta bila uvod v polurni pogovor na dan, ko se je s svojim belim avtobusom z napisom Marjan Šarec, veliko fotografijo ter kampanjskim vodilom “Človek. Skupnost. Država.” pripeljal na predvolilni obisk v Koper.

Na to mesto ga vežejo spomini iz obdobja v letih 2002 in 2003, ko je vsak teden sodeloval pri snemanjih oddaje TV Poper. “S Primorske je doma tudi moja sošolka z akademije, Mojca Fatur,” pristavi. Na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo se je odpravil po končani srednji lesarski šoli v Ljubljani. Na sprejemnih izpitih se je izmed 170 prijavljenih prebil med enajst izbranih. Njegov tedanji profesor igre Boris Cavazza se spominja, da je prepričal z oponašanjem Franja Tuđmana: “Na akademijo smo ga sprejeli kot komika. Bil je zelo olikan in prijeten, rad je pripovedoval štose.”

Marjan Šarec

Rojen: 2. decembra 1977

Stalno prebivališče: Kamnik

Izobrazba: diplomirani igralec

Zaposlitev: župan Občine Kamnik

Družina: soproga Barbara, hčerki Vivijana (10) in Gabrijela (8)

Kariera: Kot igralec, imitator in novinar je bil zaposlen na Radiu Slovenija in Televiziji Slovenija, od leta 2010 je župan Kamnika, v preteklosti je bil član stranke Pozitivna Slovenija, iz katere je izstopil.

Podpora: kandidira s podporo zunajparlamentarne stranke Lista Marjana Šarca in s podpisi več kot 4500 volilcev

Od oponaševalca do originala

To Marjan Šarec danes počne le še izjemoma, in to le v krogu prijateljev. Leta 2010, ko se je odločil kandidirati za župana Kamnika, je naredil konec svoji dotedanji igralski oziroma imitatorski karieri, ki jo je gradil predvsem kot soustvarjalec oddaje Saša Hribarja Radio Ga ga ter nekaterih televizijskih oddaj. Oponašal je številne politike, od Janeza Drnovška, Karla Erjavca, Jelka Kacina, Janeza Janše do Tuđmana in Fidela Castra. Najprepoznavnejši pa je postal z likom kmeta Ivana Serpentinška, ki je bil tudi redni gost veselic povsod po državi.

“Saša Hribarja neizmerno cenim in spoštujem. Če ne bi bilo njega in ekipe - Jureta Mastnaka, Tilna Artača, Jureta Godlerja in še nekaterih -, dvomim, da bi danes kandidiral za to funkcijo. Oni so mi dali možnost neke nove dimenzije, možnost dati se ljudem v neki drugi verziji,” pove o svojih nekdanjih sodelavcih.

“Ko so drugi fantje zunaj nabijali žogo, sem jaz doma gledal Kvizkoteko. Bil sem čuden otrok, pri 13 letih sem z zanimanjem gledal prenos 14. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ko so naši odkorakali ven.”

Hribarju je nekoč zaupal, da se je od nekdaj bolje počutil med upokojenci kot med vrstniki. “To je res,” prikima z nasmeškom. “Morda zato, ker sem zrasel v takšnem okolju, to je eno, drugo pa, mislim, da sem eden tistih, ki imajo tako imenovano staro dušo. Ko so drugi fantje zunaj nabijali žogo, sem jaz doma gledal Kvizkoteko. Bil sem čuden otrok, pri 13 letih sem z zanimanjem gledal prenos 14. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ko so naši odkorakali ven. Skratka politika in zgodovina sta me od nekdaj zanimali.”

Tako pod križem kot pod rdečo zvezdo

Presenetilo ga je, ko se je med kampanjo informacija o njegovem zanimanju za zgodovino izrodila v očitek, da je častilec Hitlerja. Nekateri mediji in politiki so izpostavili še dva njegova “greha”, dejstvo, da je posvojen, in da je v preteklosti bil član Pozitivne Slovenije. Šarec provokacij ni ignoriral, odzval se je s pojasnilom v svojem spletnem dnevniku v umirjenem in nepolemičnem tonu, s pripisom: “Nisem človek, ki bi sebe postavljal v vlogo žrtve, zato bom kot vedno navedel dejstva, vsak naj se pa pri sebi odloči, čemu bo verjel in čemu ne.”

Politično in ideološko se Marjan Šarec umešča v levo sredino. Je veren človek, ki v cerkvi bere berilo, in obenem človek, ki spoštuje rdečo zvezdo kot simbol, “pod katerim so fantje in dekleta leta 1941 krenili v boj in upor”. V intervjuju v Sobotni prilogi Dela je o simbolu, ki razdvaja Slovence, še dejal: “Zanimivo je, da bi se tudi osamosvojili pod to isto zvezdo leta 1991, če ne bi France Bučar tik pred zdajci udaril po mizi, tudi prva generacija slovenskih vojakov je prisegla pod rdečo zvezdo, saj še nismo imeli nove zastave. Zato danes ne moremo govoriti, da gre zgolj za simbol totalitarizma.”

Med predvolilno kampanjo opaža, da novinarje, ki jih srečuje, bolj zanimajo njegovi hobiji kot njegova politična stališča, kar ga zelo moti. “Do sem smo pripeljali to politiko, tudi na svetovni ravni. Sam pa nisem tak. Želim si, da bi politične funkcije opravljali ljudje, ki so resni, ki delajo po svoji vesti in ki ne zganjajo šova.”

Meni, da bi bi predsednik Slovenije moral imeti več pooblastil. Na primer, da bi lahko razpustil parlament ter da njegovi predlogi ne bi bili zgolj formalni, temveč da bi imeli večjo težo. “Bistveno bi se mi zdelo tudi, da bi predsednik države imel pooblastilo zadržanja zakona. Če predsednik meni, da določen zakon ni ustaven, bi moral imeti pravico, da ga da v ustavno presojo in ga šele potem podpiše. Tak primer je denimo zakon o tujcih,” izpostavi Šarec.

Kot predsednik bi, podobno kot to počne v vlogi župana, enkrat na mesec odprl vrata državljanom in jih povabil, da mu zaupajo svoje težave. “Veste, ljudje nimajo občutka, da se kdo v tej državi zares ukvarja z njihovimi problemi. Predsednik resda ne more neposredno ukrepati, a njegova beseda nekaj velja, če je le dovolj vztrajen v določenih izjavah.”

Pogosto poudari, da ne mara “šank kriticizma” in da pri Slovencih pogreša več državljanske angažiranosti. “Ob vsaki priložnosti bi to kot predsednik poudarjal. Ljudje naj gredo vsaj na volitve. Če si volil, imaš pravico tudi kritizirati, če ne, pa ne.”

Luksuz je biti z družino

Bi bil zadovoljen s 5419 evri bruto predsedniške plače? Pri nas so v primerjavi s tujino vse funkcije slabo plačane, meni. “A mene to ne moti, ker nisem šel v politiko zaradi denarja. Luksuz me ne zanima. Če bi mi brezplačno dali največjo med jahtami, je ne bi vzel. Če bi mi ponudili ogromno predsedniško palačo, bi še naprej živel doma. Denarja moraš imeti toliko, da drugim nisi v breme in da misliš tudi na prihodnost svojih otrok.”

Zanj je, kot pravi, največji luksuz, da je lahko ob šestih zvečer v pižami pred televizijo. “Da gledam Umore na podeželju ali kaj takšnega in da smo vsi doma, žena in obe hčerki. To je ves luksuz, ki ga potrebujem.” Družina je tudi tista, ki ga uspe odtegniti iz pregovorne zadržanosti. “Kar me najbolj razneži, me tudi najbolj razjezi,” mu uide nasmešek, ko omeni svoji hčerki, desetletno Vivijano, mažoretko, talentirano za ročne spretnosti, in osemletno Gabrijelo, nadarjeno plesalko.

V delovnem okolju ne prenaša neučinkovitosti. “Zame mora biti stvar opravljena. Če nekdo, ki je za nekaj zadolžen, ne opravi svojega dela, nisem dobre volje.”

Želi si, da bi ga ljudje doživeli kot nekoga, ki je na svoji funkciji nekaj naredil, ki jih posluša in ni mečkač. “Ne maram mečkanja in motoviljenja. Rad imam dinamiko, da se nekaj hitro naredi.”ILONA DOLENC

---