Sodobna konservativka

Nobenih težav nima s tem, da pove, da za njo stoji Slovenska demokratska stranka. “Nekateri kandidati zelo jasno in pošteno povemo, iz kje prihajamo, nekateri pa se deklarirajo kot neodvisni, kar je prvovrstno sprenevedanje, saj nihče od nas kandidatov ni neodvisen,” pravi Romana Tomc in opozori, da je takšno skrivanje informacij slaba popotnica za volilce in volilke. Zastopa stališča SDS, a to počne na nekoliko drugačen način kot drugi člani vodstva te stranke: z mirnostjo in z venomer iztegnjeno roko, ki vabi k sodelovanju.

To, da si je za predvolilni slogan izbrala Spoštujmo in sodelujmo, ne preseneča, saj jo prav to najbolj opredeljuje v njenem političnem delovanju. Pa ne samo političnem. “Vedno se rada vračam, kjerkoli sem delala. Povsod imam odprta vrata, radi me sprejmejo, ker za seboj nisem puščala nobenih slabih odnosov, odprtih vprašanj,” pojasnjuje.

“Našo Slovenijo vidim preveč razdeljeno. Mislim, da so ljudje bolj enotni, politika pa poskrbi za to, da se delimo. Če ne sodelujemo, ne bomo našli najboljših rešitev, zato je eden izmed prvih pogojev za normalizacijo Slovenije, da sodelujemo, saj se samo tako lahko soočimo z izzivi, ki so pred nami. Spoštovanje drugače mislečega pa je predpogoj za to.”

Romana Tomc

Rojena: 2. novembra 1965

Stalno prebivališče: razpeta med Ljubljano in Novim mestom

Izobrazba: univerzitetna dipl. ekonomistka

Zaposlitev: poslanka v evropskem parlamentu

Družina: partner Andrej in štirje otroci; Matevž (25) in Maruša (20) iz prvega zakona ter še dva partnerjeva.

Kariera: v 90. letih je delala v Gospodarski zbornici Slovenije, nato v Združenju delodajalcev in kasneje na ministrstvu za delo, kjer je bila tudi državna sekretarka; v državni zbor, v katerem je bila tudi podpredsednica, je bila izvoljena leta 2011, leta 2014 je bila izvoljena v Evropski parlament.

Podpora: kandidira s podporo stranke SDS

Nekonfliktnost

In res je ena izmed tistih, ki najpogosteje in najbolje sodeluje s politiki tudi iz drugih političnih opcij. Prav ti so potrdili, da se je s Tomčevo možno pogovarjati in se dogovarjati ter da z njo nimajo slabih izkušenj. “Z Romano Tomc res ni bilo nobenih problemov. Ne spomnim se, da bi se kdaj znašla v konfliktnih situacijah. Kot opozicijska poslanka je bila sicer neprizanesljiva do takratne vlade, a je bila kot podpredsednica državnega zbora nepristranska,” se sodelovanja z njo spominja Roberto Battelli, ki v parlamentu že od osamosvojitve zaseda mesto, namenjeno predstavniku italijanske manjšine.

Znotraj SDS, v kateri spada v zmernejšo strujo, pa je tako ali tako zelo cenjena. Na internih volitvah je dobila kar 97 odstotkov glasov. “Poleg tega da deluje povezovalno, je zmeraj pripravljena prisluhniti. Uživa veliko spoštovanje drugih poslancev, saj je na svojem področju zelo strokovna,” pravi evroposlanka in njena strankarska kolegica Patricija Šulin.

“Trenutni predsednik se je veliko oglašal, a ničesar pomembnega ni povedal. Ljudje, ki so ga izvolili, pričakujejo, da pove svoje mnenje. “

52-letna Ljubljančanka je profesionalna in uspešna političarka. Pravi, da živi razpeta med Ljubljano, Novim mestom in Brusljem: “Dom je tam, kjer je srce. Moja družina je malce posebna, razpeta med Ljubljano in Novim mestom.” Zelo jo moti, da slovenski politiki ne znajo poslušati drug drugega in ne morejo sprejeti dejstva, da več glav več ve. “Včasih ima tudi nasprotna stran dobro rešitev, a so jo nekateri pripravljeni zavreči samo zato, ker jo ni predlagala prava stran. Da v takšnem majhnem prostoru, kot je Slovenija, počnemo takšne stvari, se mi zdi žalostno.”

Toda prav njena SDS ima v pretežnem delu javnosti pečat prepirljive in izključevalne stranke. “Kdo daje ta pečat? Mediji. Prepričana sem, da to mnenje javnosti ne odraža realnega stanja. Naša stranka je vključevalna,” odgovarja in niza primere, kako je SDS v vladi podpisala partnerske sporazume z vsemi parlamentarnimi strankami.

Ob tem pa dodaja, da ima kljub strankarski izkaznici dovolj svobode, da lahko razmišlja s svojo glavo. “Sem takšna, kot sem. Kljub temu, da delim enake vrednote kot stranka in ljudje v njej, se z nekaterimi potezami stranke včasih ne strinjam. Če si človek, ki se znaš postaviti zase in znaš sam razmišljati, je to povsem normalno,” pravi in hkrati zanika, da bi kadarkoli imela težave znotraj stranke zaradi stališč, ki se niso skladala z večino. Vrednote so ji vcepili starši, pri čemer izpostavlja poštenost, trdo delo in odgovornost, ki je je v Sloveniji premalo, pravi. Delavnost in resnost izkazuje tudi v evropskem parlamentu. Navzoča je bila pri 97 odstotkih glasovanj, ki jih je v 330 primerih tudi obrazložila. To je dvakrat več od povprečja slovenskih evroposlancev.

Večkrat bi se oglašala o bistvenih temah

V politiko je zašla naključno, pred 20 leti si ni predstavljala, da bo političarka. A ji ni žal. “Ponosna sem na tisto, kar sem delala. Ko pogledam nazaj, vidim, da nisem ničesar naredila narobe.”

Po diplomi na ekonomski fakulteti je delala na Gospodarski zbornici Slovenije, nakar je dobila delo, še brez strankarske podpore, na direktoratu za delo in pravice iz dela ministrstva za delo, kar pomeni, da je skrbela za pokojnine in delovna razmerja. Ker so opazili njeno delo, so jo povabili na volitve. Ob doslednosti in energičnosti je pokazala tudi vztrajnost, saj se leta 2004 in 2008 ni uspela prebiti v državni zbor.

Ne more se odločiti, kaj bi dala na prvo mesto med izzivi Slovenije. “Vsi pravijo, da nam gre dobro, da so ekonomski kazalniki dobri, a ljudje nimajo tega mnenja. Ta dobra samopromocija vlade, ki ne temelji na resničnem stanju, zakriva dejstvo, da v Sloveniji nujno potrebujemo strukturne reforme.” V tem delu postaja Romana Tomc bolj SDS-ovska: “Zdravstvo imamo v razsulu, pokojninski sistem prav tako, trg dela ne deluje tako, kot je treba, ker je veliko neskladje med tem, kar delodajalci potrebujejo in kar šolski sistem ponuja. V zadnjih primerih se je videlo, da imamo v razsulu tudi pravosodni sistem.”

Čeprav se zaveda, da predsednik države ni tisti, ki bi odločal o strukturnih reformah in zakonskih predpisih, pa pravi, da bi na vse to moral opozoriti. “Trenutni predsednik se je veliko oglašal, a ničesar pomembnega ni povedal. Ljudje, ki so ga izvolili, pričakujejo, da pove svoje mnenje. Ljudem se namreč zdi nepojmljivo, da so NLB ne samo obrali s tajkunskimi krediti, temveč da so prek nje prali denar iz Irana, ki je bil tedaj pod embargom. In nekdo je za to dobil provizije. Pa da vlada načrtno prezira odločitve ustavnega sodišča. Pri teh stvareh bi vlado pozvala, naj ukrepa, kakor tudi, da spoštuje mednarodne zaveze. Ne samo, da za oborožitev in varnostne sisteme dajemo določen odstotek, temveč tudi zavezo o vlaganju v raziskave in razvoj, ki jo Slovenija ne spoštuje.”

Najprej za Slovence, nato za migrante

Govori umirjeno in argumentirano, pogosto pa izpostavi detajle, ki so v javnosti sicer znani, a nekako prezrti. “Ni res, da ne moremo najti celo boljše rešitve, kot so zapisane v arbitražni razsodbi o meji, saj na koncu piše, da se stranki lahko dogovorita drugače. Čas dela za nas in v tem trenutku smo v boljšem položaju kot Hrvaška, a s tako diplomacijo, kot jo imamo, tega ne moremo izkoristiti.” In se sprašuje, kako je lahko zunanji minister še vedno član slovenske vlade, če mu je sam premier očital, da dela v korist Hrvaške, pa kako je lahko naša država javno grozila Hrvaški z blokado ... “K sodelovanju bi povabila vse parlamentarne stranke, vso politiko, s Hrvaško pa je potrebno vzpostaviti dialog.” Ne ve pa še, kam bi šla na prvi obisk po izvolitvi za predsednico države. “Zagotovo bi si izbrala eno od sosednjih držav, pred tem pa bi se še posvetovala.”

Tudi na begunsko problematiko ima svoj pogled: “Odgovoriti si moramo na osnovno vprašanje, ki ga postavljam že več kot dve leti: Koliko beguncem lahko Evropa pomaga in koliko migrantov Evropa potrebuje? Sem za to, da beguncem pomagamo, a še pred tem moramo pomagati sebi, saj veliko naših ljudi potrebuje pomoč. Na žalost je velika večina migrantov težko zaposljivih. Strinjam se, da sprejmemo tiste, ki so visokokvalificirani in bi nam pomagali reševati pokojninski sistem. A še pred tem bi morali najti delo za naše zdravnike, inženirje ..., šele nato pa bi sprejeli migrante. Žal iz Slovenije odhaja ogromno visokoizobraženih ljudi, priseljujejo pa se nizkoizobraženi.”

DENIS SABADIN

---